Poslanci državnega zbora so na tajnem glasovanju izvolili nova ustavna sodnika. Po večtedenskem preigravanju imen, umikih in ponovnih predlogih so potrebnih 46 glasov podpore zbrali vsi trije kandidati predsednice republike – Tamara Kek (61) , Marko Starman (55) in Barbara Kresal 60).
Izvolitev je sledila še enemu zapletu v postopku, ki je v zadnjih dneh bolj kot na strokovno presojo spet pokazal predvsem na politično taktiziranje.
Spomnimo, predsednica je sprva predlagala Kekovo, Starmana in Kresalovo, nato pa je zaradi pomanjkanja podpore zadnjo umaknila ter namesto nje predlagala Cirila Keršmanca. A tudi ta zamenjava se ni obnesla. Po predstavitvah v poslanskih skupinah sta mu podporo odrekli SD in Levica, saj naj bi imel po njihovem mnenju napačna mnenja glede splava ter vprašanja asistiranega samomora, kar je pomenilo, da potrebne večine ne more doseči.
Keršmanc obveščen šele danes, z umikom se ne strinja
Predsednica je zato v petek Keršmančevo kandidaturo umaknila in se vrnila k prvotni izbiri – Kresalovi, ki je imela podporo SD in Levice že od začetka, naknadno pa so ji podporo izrazili tudi v Svobodi. S tem je postalo jasno, da bo zbrala zadostno število glasov.
Šele danes popoldne naj bi obvestilo o koncu kandidature prejel tudi Keršmanc. Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič ga je obvestila, da glasovanja o njegovi kandidaturi ne bo, saj je predsednica svoj predlog formalno umaknila.
Keršmanc se s takšno razlago ni strinjal. V odgovoru je opozoril, da praksa mandatno-volilne komisije takšnih umikov ne predvideva na tak način ter da bi bilo bolj korektno predlagati dodatnega kandidata in o vseh odločati na tajnem glasovanju. S tem bi se, kot je zapisal, ohranil vsaj videz procesne enakopravnosti kandidata in spoštoval namen zakonsko predpisane tajnosti postopka.
A razprava je ostala zgolj proceduralna. Politična matematika je bila jasna že pred glasovanjem, današnja odločitev poslancev pa je potrdila, da se razmerja moči niso več mogla obrniti.
Celoten zaplet znova razkriva nenavadno prakso kadrovanja ustavnih sodnikov: kandidati se najprej znajdejo znotraj političnih seštevkov in preigravanj, šele nato je pomembna vsebinska presoja.
Vprašanje, ki ostaja, je širše od imen samih. Kakšno ustavno sodišče pravzaprav gradimo – strokovno in svetovnonazorsko raznoliko institucijo ali zgolj podaljšek trenutne parlamentarne večine? Današnja izvolitev je sicer končala kadrovsko negotovost, ni pa razrešila dvoma, ki ga je razgalil celoten postopek: ali ustavne sodnike izbiramo po strokovnosti in pluralnosti pogledov ali predvsem po politični udobnosti.
Bo prihodnja sestava ustavnega sodišča enoumna?
Celoten zaplet prihaja v času, ko bo ustavno sodišče doživelo več menjav, kar odpira širše vprašanje njegove prihodnje sestave. Prav na to temo se je pred dnevi se oglasil nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic. V razmišljanju za Delo je opozaril, da je predsednica napovedala prizadevanje za svetovnonazorsko uravnoteženo sodišče, a se dosedanji predlogi bolj prilagajajo trenutni parlamentarni večini.
Po njegovem mnenju sodišče ne potrebuje enoumnosti, temveč raznolikost. Čeprav večino sodnikov danes uvrščajo med levoliberalne ali sredinske, naj bi bilo dejansko razmerje tesnejše. Kljub temu Krivic opozarja: kredibilnost ustavnega sodišča temelji prav na tem, da v njem sobivajo različni pravni in vrednostni pogledi.
Zato je krivic takrat predlagal, da bi predsednica za preostala mesta razmislila tudi o izraziteje konservativnih, a strokovno nespornih kandidatih, ter da bi se parlamentarne stranke dogovorile o podpori uravnoteženi sestavi.
De gre le za osebno krivico do enega kandidata, temveč za nevaren precedens, se strinja tudi Sašo Dolenc, filozof in avtor številnih knjig, v svoji objavi na Facebooku. “Vzpostavlja se praksa, po kateri se o kandidatih za najvišje sodne funkcije ne presoja več predvsem na podlagi strokovnosti, integritete in dosedanjega dela, temveč na podlagi domnev o njihovi svetovnonazorski »pravovernosti«. Tak pristop ne spodkopava le posameznikov, temveč tudi zaupanje v neodvisnost institucij in samo idejo ustavnega sodstva,” je preperičan Dolenc.
Če tak način politično-medijskega obračunavanja postane sprejemljiv, drsimo v nevarno smer, dodaja. Pri tem poudarja, da je politična podpora lahko stvar subjektivne presoje. “Nikakor pa takšni subjektivni vtisi ne morejo in ne smejo postati osnova za javno diskreditacijo, kaj šele za medijsko poročanje. Novinarstvo mora temeljiti na preverljivih dejstvih, ne na »občutkih« iz zaprtih sob. Ločevanje med govoricami in dejstvi je temeljni standard dobre novinarske prakse. Če na to pozabimo, to ni več le vprašanje usode enega kandidata, temveč vprašanje erozije standardov javne besede in pravne države – standardov, ki zahtevajo, da so argumenti javni, preverljivi in vsebinski.”
Ustavno sodišče postaja 3. dom parlamenta. Ta presoja politično primernost rešitev, ne pa ustavnosti. https://t.co/ye08T60m5I
— Žiga Turk (@ZigaTurk) January 29, 2026
Komentirajo lahko naročniki