Največji strah na levi je, da se Janša odreče mandatarstvu in s tem omogoči desnosredinsko vlado

Gregor Virant, ki se je pred štirinajstimi leti pri sestavljanju koalicije najprej dogovarjal z Jankovićem, nato pa se odločil za Janšo, je v teh dneh, ko se špekulira o oblikovanju koalicije, zaželen sogovornik. Na Zanima.me lahko preberete intervju z njim, bil pa je tudi gost oddaje Tarča.

Druga Janševa vlada

S preteklostjo se ni koristno preveč ukvarjati. A ob misli na Viranta in drugo Janševo vlado se tisti, ki resignirano opazujemo nemoč slovenske desnice pri prevzemu oblasti, težko ne vprašamo, kaj bi bilo, če bi bilo.

Kakšen bi bil razvoj dogodkov, če bi se Janša po poročilu Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) in Virantovi grožnji, da bo njegova Državljanska lista zapustila koalicijo, umaknil s premierskega položaja?

Eno stvar vemo zagotovo: vlada, ki je delala dobro, bi obstala. To med drugim pomeni, da bi Janez Šušteršič ostal finančni minister. Že to ni malo. O vsem drugem lahko špekuliramo. Prvič, desnoliberalna Državljanska lista, ki bi jo pomladni blok zadnjih trinajst let še kako potreboval, verjetno ne bi propadla. Kot je dejal Virant, so se razklali in potonili zaradi vstopa v vlado Alenke Bratušek. In drugič, volivci SDS bi morda ugotovili, da Janša ni nenadomestljiv, pot do zmage desnega bloka pa bi bila ob odsotnosti anti-Janša refleksa na vseh naslednjih volitvah lažja.

Večina tistih, ki se navdušuje nad vzponom Hrvaške, ki nas je po nekaterih ekonomskih kazalnikih skoraj že ujela, pri tem pozablja na preobrazbo HDZ, do katere je prišlo s prihodom Andreja Plenkovića. Oktobra bo minilo deset let, odkar je Plenković hrvaški premier. V tem času je trikrat zmagal na volitvah in vsakič uspešno sestavil koalicijo.

Levo-desna koalicija

Kakšna bo torej nova vlada? Virant je v oddaji Tarča dejal, da je edina možna koalicija uravnotežena, takšna, v kateri bi imeli leva in desna sredina enak vpliv. Prepričan je, da je to za večino volivcev »second best«, torej druga najboljša možnost. Tisti, ki so volili desno, bi si seveda najbolj želeli desno vlado. Če to ni mogoče, pa bi vseeno raje videli levo-desno kot izključno levo vlado. In obratno.

To najbrž drži. Težava pa je, da druga najboljša možnost za državljane ni nujno tudi druga najboljša možnost za politične stranke. Sploh če te v ospredje – kar je do neke mere razumljivo – postavljajo maksimiranje rezultata na prihodnjih volitvah.

Če govorimo o povezavi Svoboda + SD + Demokrati + NSi, bi bili v kočljivem položaju predvsem zadnji dve. Takšno paktiranje bi ju lahko drago stalo. Zdi se, da so se v NSi tej možnosti že odrekli, morda tudi zato, ker Jernej Vrtovec verjame v desnosredinsko koalicijo. Toda če se bo ta možnost izjalovila, se je treba vprašati, kakšne so alternative. Težko je verjeti, da bi desni blok na novih volitvah izboljšal svoj rezultat. Obstaja tudi možnost, da bi se v parlament v drugo le prebila Prebiličev Prerod ali Pirati, kar bi povečalo verjetnost leve vlade.

Če bo brezkompromisna drža NSi in morda tudi Demokratov na koncu pripeljala do še ene monolitne koalicije, v kateri bi bila znova tudi Levica, bo to za desnega volivca najslabši možen razplet. Ne »second best«, ampak »the very worst«. Precej manjše zlo bi bilo čezblokovsko sodelovanje. A zakaj sploh govoriti o manjšem zlu? Takšno sodelovanje – sploh če bi Golob mandatarstvo prepustil nekomu, ki bi bil sprejemljiv za vse – bi bilo lahko uspešno.

Golobova vlada je največ upravičenih kritik in jeze generirala zaradi svoje ekonomske usmeritve. Ta je bila, kot ugotavlja celo ekonomist Jože P. Damijan, ki mu težko pripišemo desne nazore, »protirazvojna« in »levo populistična«. A ob tem je treba imeti v mislih, da jo je ideološko usmerjala Levica, stranka, ki je Golob pri sestavljanju koalicije sploh ni potreboval. Gibanje Svoboda je pač vakuum, ki ga lahko zapolni karkoli.

Poleg tega sta Han in Golob večkrat nakazala, da se zavedata, da bo treba v naslednjem mandatu sprejemati gospodarstvu prijaznejše ukrepe in razbremeniti obdavčitev plač. Golob je na enem od soočenj celo dejal nekaj v smislu: ta mandat smo delali za ljudi, v naslednjem bomo za gospodarstvo. Po štirih letih zategovanja delodajalcev to zveni cinično – in v resnici tudi je. Vseeno pa tak scenarij ni nemogoč, sploh če bi bili namesto Levice v vladi Demokrati in NSi.

Desnosredinska koalicija

Najbolj naravna koalicija bi bila sicer desnosredinska: SDS, NSi, Demokrati in Resnica. Z oblikovanjem »tretjega bloka« med NSi, Demokrati in Resnico se zdi, da so se možnosti za to povečale. Če ne drugega, je zdaj dokončno jasno, da je Resnica kompatibilna s strankami desnice in da bi Stevanović raje vladal kot pa ždel v opoziciji. Največ težav pri njihovem sobivanju bi verjetno nastalo pri zunanjepolitični usmeritvi. Mimogrede, Zoran Stevanović je v Večerovem predvolilnem vprašalniku edini od predsednikov strank odgovoril tudi na vprašanje, katero stranko bi volil, če njegove ne bi bilo na voljo. Dejal je, da Novo Slovenijo.

Toda kot vemo, Stevanović ne gre v koalicijo z Janšo. Kaj pa v koalicijo s SDS brez Janše? Po zadnjih izjavah sodeč te možnosti ne izključuje, a poudarja, da je vprašanje retorično, saj da SDS brez Janše ne obstaja. Možen pa je še en scenarij: Resnica bi lahko Janševo manjšinsko vlado podpirala kot zunajkoalicijska partnerica, podobno kot je Levica Šarčevo. V tem primeru svoje pri notarju overjene izjave, da z Janšo ne bodo šli v koalicijo, tehnično gledano ne bi prekršili.

Prekrižati načrte

Za konec se vrnimo v leto 2013, k poročilu KPK in Janševemu neodstopu. Njegovi podporniki bi verjetno rekli: zakaj bi odstopil, ko pa je jasno, da je bilo poročilo KPK konstrukt tranzicijske levice. Ravno tu pa je hakeljc: če je bilo poročilo res konstrukt, je bil njegov namen prav to, da vlada pade. Janša bi jim torej z umikom prekrižal načrte.

Podobno velja danes. Največji strah tranzicijske levice, stricev iz ozadja, sil kontinuitete – kakorkoli to fantomsko ali resnično tvorbo že imenujemo – je, da se Janša odreče mandatarstvu in s tem omogoči desnosredinsko vlado.

Presenečenja so dobrodošla. Terjati njegov umik pa ne bi bilo na mestu. SDS pod njegovim vodstvom je na zadnjih volitvah osvojila največ glasov v svoji zgodovini.