Kdo se želi znebiti predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar?

Država, v kakršni živimo, nam ponuja vrhunski vohunski roman: totalitarnemu režimu zvesti policijski aparatčik, ki pošlje v zapor borce za svobodo lastne države, nato v državi, proti nastanku katere je deloval, postane drugi človek obveščevalne službe. Honorarno se ukvarja s kriminalom, nato z lažmi zruši svojega šefa, pred roko pravice pa se zateče v Rusijo, do katere čuti ideološko bližino.

Tam postane dokaj viden poslovnež, vanj se zaljubi prelepa domačinka, katere preteklosti ne pozna nihče. On izgine, ona pa odleti v njegovo domovino, ki je sedaj na nasprotnem polu. Tam se tesno spoprijatelji z ultra ambiciozno odvetnico, katere mož je preko “off shore” podjetij privatiziral precejšnje količine družbenega premoženja, se zaposli kot računovodkinja in postane zastopnica njegovega podjetja.

Odvetnica medtem postane predsednica republike, celoten omenjeni krog pa ne skriva svojega navdušenja nad Rusijo. Potovanja, osebne vezi, simbolika, ki je prerasla v politično delovanje v korist sfere, katere del je Rusija. Ne Slovenija.

Bi predsednica temu verjela?

In potem se zgodi nesreča. In nekdo nekaj vpraša, in urad predsednice se izmotava s pojasnili, ki so daleč od tega, da bi to bila. Predsednica je vidno v zagati. Domine se podirajo, in postavlja se več vprašanj, kot si kdo upa ponuditi odgovorov.

Nekateri pravijo, da gre za delovanje ruskih služb. Krivoluckaja to zanika, in vpletenost bi bila ob trenutno znanih podatkih težko dokazljiva. Pa vendar, dragi bralci, ali iskreno verjamete, da ruske službe nimajo prstov vmes? In, ali bi to verjela odvetnica Nataša Pirc Musar? Ali pa bi ob teh dejstvih kaj posumila, vložila kako ovadbo in zahtevala preiskavo?

Ockhamova britev pravi, da je najenostavnejši odgovor navadno pravilen. Ali po domače:

Torej, Rusi da ali ne? Sestavljanka pravi, da. Bodisi gre za infiltracijo v najvišji krog države EU, bodisi za prostovoljno sodelovanje najvišjega kroga z Rusi.

Učbeniški ruski HUMINT

Rajko Kozmelj, nekdanji direktor Sove je za 24ur Zvečer povedal, da “ne gre za varnostno tveganje, temveč za veliko varnostno tveganje”. Izpostavlja ozadje in način delovanja, s katerim velike države infiltrirajo agente v bližino tarč, da pridobijo zaupanje in posledično podatke in lahko nanje vplivajo v svojem interesu.

Osebne vezi in čustva so teren, na katerem so v zgodovini padle države. Povezava Jegliča, Krivolucke in Pirc Musarjeve je učbeniška. Ne rečem, da prijateljstva med ženskama ni. Menim, da je, verjetno globoko in iskreno. Toda, ali na tej relaciji obstajajo tudi elementi vohunstva?

Če teorija drži, so Rusi zadeli žebljico na glavico. Oziroma jim je padla sekira v med, ko je predsednica zasedla najvišji stolček države. To, da na mizo dobiva obveščevalna poročila najvišjega ranga, je v tem trenutku bolj kot za Slovenijo varnostno tveganje za EU in NATO.

V kakšno Nemčijo ali Finsko je težje prodreti. A tudi manjše države so Rusom OK. V institucionalnem smislu imamo vse, kar imajo veliki.

Kje so ukrepi slovenskih organov?

Utrinek iz tujine: Orbanov zunanji minister Péter Szijjártó, ki za Ruse ni le lobiral, temveč jim je izdajal zaupne podatke Nata in EU, je pobegnil iz države, kot znak hvaležnosti pa so ga Kitajci zaposlili na visokem vodstvenem položaju podjetja BYD. Doma mu grozi obtožba izdajstva. Kaj bi čakalo Pirc Musarjevo, če se izkaže, da so preko nje, hote ali nehote, podatki odtekali v Moskvo?

Poslanec Mahnič je vložil pobudo, naj obveščevalne službe prekinejo dostavo poročil predsednici. Predlog je simbolno poveden, v danih okoliščinah pa bi bil tudi operativno potreben. V nasprotnem primeru nadaljujemo varnostno tveganje in normaliziramo alarmantno stanje. Kot da ni nič posebnega.

Kozmelj je povedal tudi, da lahko v takih primerih policija samoiniciativno izvede preverjanje osebe (Krivolucke), če je v rednem in neposrednem stiku z varovano osebo (predsednico). Pogojem je zadoščeno, in državljani čakamo. To bi se moralo zgoditi ob prvem sumu nepravilnosti. Pa se ni.

Slovenski organi pregona bi morali biti plat zvona, a spomnimo se “slikarskih” ruskih vohunov iz Črnuč: naše službe so ju dolgo nadzorovale, in ju pustile pri miru. To so videli Američani in bojda precej nejevoljno rekli, da tega ne moremo dopustiti, in šele potem se je nekdo zganil in ju dal prijeti.

Kdor ni proti, je za, in realni zaključek je, da so ruske dejavnosti naši bolj varovali kot pa preganjali. Tudi v tem primeru lahko pričakujemo več podatkov – naj bodo takšni ali drugačni – od tujih kot od domačih preiskovalnih organov.

Kdo se želi znebiti Pirc Musarjeve?

Kakorkoli, bistvena je širša slika: naj se ne sliši pregrobo, vendar indici podpirajo teorijo, da se predsednice želi nekdo znebiti. Poglejmo jo pobliže.

Prvič, dejstvo, da so bila razkritja objavljena v avstrijskih medijih, kažejo na interese mogoče Avstrije neposredno ali pa tudi drugih zahodnih držav. Nagnjenost Pirc Musarjeve h Kremlju pač ogroža naš kolektiv. Hamas ji je preblizu, Zahod pa predaleč.

Drugič, odhod naše predsednice bi lahko bil v interesu same Rusije: več, ko bo razkritega, več bo zanjo težav, in prej, če Pirc Musarjeva odide, manj jih bo.

In tretjič, pri nas je zgodbo lansiral Dnevnik, ki se nagiba rahlo levo, kar bi lahko pomenilo, da si je na čelu države ne želi več niti slovenska levica, ki je v resnici nikoli ni v celoti podpirala. Ob porazu na državnozborskih volitvah si ne more privoščiti še enega padca, in potrošni material je potrebno pač zamenjati. Osebno dvomim, da bo Pirc Musarjeva še kdaj deležna kakršnekoli politične podpore. No, mogoče v Kremlju.

Hkrati pa iskreno verjamem, da se na slovenski levici najde marsikdo, kateremu bi razgaljenje povezav z ruskim režimom lahko škodovalo. Potrebno je sanirati sedanjo in preprečiti nadaljnjo škodo.

Tuji obveščevalci se niso še niti dotaknili Danila Türka in Tanje Fajon.
Kaj bodo šele tam ugotovili…

— Libertarec (@Libertarec) August 17, 2026

Presečna množica tistih, ki bi jih padec predsednice potencialno veselil, je torej zelo široka in pisana.

Politična nehigiena…

Sebastian Kurz je s kanclerskega mesta odstopil zaradi obtožb, da je nekomu na ORF “zrihtal” službo. Rekel je, da bo šel na sodišče in dokazal nedolžnost. Pirc Musarjeva se ob hudih obtožbah in sumih dejanj, katerim bi bilo nemara moč soditi kot izdajstvu, še vedno drži. Vztrajnost ni vedno lepa čednost.

Pri političnem profesionalizmu ne gre za to, ali so dotične obtožbe resnične ali ne, temveč za to, kako se nek nosilec javne funkcije z njimi sooča.

Pravijo, da je bila dobra odvetnica. Neustavljiva. Njena življenjska moč in predanost cilju ji je v sodnih dvoranah prinesla rezultate. V politiki pa jo je to drago stalo. Z vidika obrti ni šlo. Rusija, Palestina, prijateljstva… namesto, da bi kot vsak dober politik mislila eno, govorila drugo in delala tretje, je njen življenjski stil postal politika države. Za Palestino vemo, za Rusijo sumimo.

… in propadla demokracija

Tudi demokracija je na ravni slednjih: predsednica se s sumljivimi pojasnili pod obtožbami oklepa funkcije. Organi pregona se ne zganejo. Mediji afero desetletja skrivajo, ignorirajo ali “spinajo”. RTV namesto objektivnosti ponuja osebni PR Nataše Pirc Musar.

Vse to kaže, kakšna država smo. Takšni scenariji se odvijajo v državah tretjega sveta. Ob sumu, da je nek nosilec javne funkcije povezan s sovražno agenturo, ga v demokracijah odnese higiena, v kakšni Rusiji pa politika odprtih oken.

Pri nas pa je vse mogoče. Smo peskovnik nenačelnosti, kjer se vrednote prilagajajo trenutnim interesom mnogih. Pričujoči primer ni izvor, pač zgolj simptom sistemskih težav, ki jih imamo Slovenci z lastno državo. Ampak, ali kdo lahko v resnici ponudi spremembe na bolje?