Koalicija večno ogorčenih, znana tudi kot geopolitično nepomembna

Blejski strateški forum, ta letni posvet slovenskih in mednarodnih elit na terasi s pogledom na otoček, je letos znova pokazal, zakaj slovenska zunanja politika ne potrebuje sovražnikov. Popolnoma zadošča že lasten performativni besednjak. Zamisel, da bo Slovenija sredi razpadajočega svetovnega reda s frazami o miru in dialogu zarisala novo smer človeštvu, je približno tako realistična, kot če bi se odločili, da bomo z blejskimi kremšnitami reševali svetovno lakoto.

Letošnji slogan »Pobegli svet« je bil naslov, ki bolj razkriva avtorje kot pa svet. Kot da se svet odmika od nas, in ne mi od njega. Kot da se geopolitične sile ravnajo po tem, ali jih bo v prihodnjem letu na Bledu pričakala Marta Kos z gostoljubnim nasmehom. Dvorana je bila spet polna udeležencev, ki so si v domišljiji že pripenjali medalje za globalno pravičnost, v praksi pa so servirali staro jed z novega pogreta krožnika: več Evrope, več vladavine prava, več demokracije. Kot da je kdaj manjkalo obljub.

Zamisel, da bo Slovenija sredi razpadajočega svetovnega reda s frazami o miru in dialogu zarisala novo smer človeštvu, je približno tako realistična, kot če bi se odločili, da bomo z blejskimi kremšnitami reševali svetovno lakoto.

Posebej pomenljiv je bil trenutek razprave o Zahodnem Balkanu, ko je po klasično evrofanatičnem nastopu Marte Kos, da kar 92 % Albancev podpira vstop v EU, predsednik Edi Rama razbil iluzijo s hladnim sarkazmom: »Tudi Turke smo podpirali pa Sovjete pa Kitajce. Vedno smo podpirali tiste, ki so bili. Ko so propadli, smo pač podprli naslednje.« V enem stavku je povzel bistvo balkanske geopolitične oportunosti in obenem pokazal, kako slepa je zahodna diplomacija, ko si Balkan razlaga skozi racionalnost razsvetljenstva, namesto da bi razumela dediščino osmanskega sistema klientelizma, moči in prilagodljive zvestobe.

Tudi hrvaški predsednik vlade Plenković ni skrival svojega nelagodja nad všečno naivnostjo gostiteljev. Večkrat je ponovil, da moramo biti »realisti«. A to je v Sloveniji že skoraj sovražni govor. Realnost je namreč nekaj, kar uničuje iluzijo levih projektov. Realnost pomeni meje, interese, suverenost. Realnost pomeni, da nisi vedno žrtev. In ravno to – večna samopodoba žrtve zgodovine – je zdaj zaščitni znak naše zunanje politike.

V tej prazni govorici so govorci drug za drugim tulili v en rog: podnebne spremembe, človekove pravice, Gaza. A ne zato, ker bi verjeli, da jih bo kdo slišal. Zato, ker je to zdaj standardni paket moralne signalizacije. Posebej komičen je bil trenutek, ko je aktualna predsednica v govoru o Gazi pozvala politike, naj povedo resnico tistim, ki so na oblasti. A kdo je na oblasti, gospa Pirc Musarjeva? Mar ne vi? Kako naj resnico povemo oblasti, če oblast sama uporablja besede kot preobleko, da ne bi bilo treba govoriti resnice sebi? Zakaj protestirati pred dvorano, če je ton v dvorani enak?

Predsednica govori o človekovem dostojanstvu, a Slovenija starejše ljudi potiska v samoto, revščino in birokratsko obupavanje. Govori o pogumu, pa se še ni oglasila ob genocidnem preganjanju kristjanov po svetu. Govori o pravicah, a o zlorabah otrok v begunskih centrih ali o islamskem ekstremizmu molči. Govori o Gazi, nikoli recimo o Nigeriji. V svoji selektivni etičnosti je predsednica popolnoma skladna s politično kulturo, ki vlada v Sloveniji: govorimo veliko, živimo pa le tisto, kar je trenutno medijsko oportuno.

V tem oziru je poseben paradoks to, da je bila Ursula von der Leyen v istih dneh nekje povsem drugje. Ničesar ni imela z Blejskim forumom. Bila je na vzhodnem krilu Evrope: poudarjala je pomen močne Poljske, obiskovala Romunijo in Črno morje. Vztrajno je gradila os evropske obrambne varnosti tam, kjer je geopolitična napetost resnična. Medtem so se na Kitajskem srečali Putin, Ši Džinping in Modi. Svet se spreminja, premika, dogaja. Slovenska politika pa še vedno verjame, da se zgodovina oblikuje na blejski promenadi s kozarcem penine. Se, ampak ne, če je interes igrati večno ogorčenega svetovnega moralista.

Svet se spreminja, premika, dogaja. Slovenska politika pa še vedno verjame, da se zgodovina oblikuje na blejski promenadi s kozarcem penine. Se, ampak ne, če je interes igrati večno ogorčenega svetovnega moralista.

Ne znajo urediti Fernetičev, reševali bi Gazo

Geslo »združeni v različnosti« je imelo smisel, dokler smo delili temeljno moralno-etično podstat, ki je razliko omejevala in strukturirala. Ko pa je levica začela rušiti vsakršno ontološko stabilnost – od spola do zgodovine – in jo nadomestila z večnim bojem proti imaginarnim sovražnikom, je tudi sama različnost izgubila vsebino. Postala je izgovor za prevlado države nad posameznikom. In tako smo zamenjali razsvetljenski liberalizem za mehki totalitarizem čustvene kontrole in birokratske morale.

Konsolidacija Zahoda, če bo do nje sploh prišlo, bo moralna. Ne bo tehnična. Ne bo birokratska. Ne bo rezultat resolucij. Bo posledica ponovne zavezanosti vrednotam, ki so bile nekoč skupne: resnici, osebni odgovornosti, svobodi. In v tem kontekstu Gaza ni vprašanje simpatij, ampak civilizacijske higiene. Mir v Gazi je mogoč le z razpustitvijo Hamasa. Za tiste iz starejše generacije še bolj domača primerjava: tako kot je lahko narodnoosvobodilna fronta legitimna le ob zavrnitvi komunistične revolucije. Brez tega gre za brutalnost, ne za osvoboditev.

Na koncu pa moramo vseeno priznati: organizacija foruma je bila izvrstna. Gostoljubje, varnost, tehnična izvedba, desetine prostovoljcev in zaposlenih v protokolu ter na Ministrstvu za zunanje zadeve – vse brezhibno. Slovenci smo res mojstri postavljanja čudovite kulise. Vendar se obenem zastavlja vprašanje: ali vemo, zakaj to počnemo? Diplomacija naj bi delala za državo. Pa delamo res za Slovenijo? Ali le za trenutek pozornosti na mednarodni sceni? In personalna napredovanja v raznih EU in drugih mednarodnih institucijah?

Naši politiki, s pomočjo diplomacije, niso sposobni urediti mejnega režima pri Fernetičih, a bi reševali Gazo. Želimo voditi razprave o prihodnosti sveta, ne da bi sploh razumeli, kaj bi radi od sveta zase. V tem smislu je Blejski strateški forum postavil ogledalo: lep, urejen, prijazen. A prazen. Tako kot večina aktualne politike.