Na Bledu trenutno poteka Blejski strateški forum, največji zunanjepolitični dogodek v državi. V okviru foruma potekajo številni pogovori, tu pa se bomo osredotočili na današnji panel z naslovom Ukrajina: Dolga pot do miru.
V uvodnem nagovoru se je moderator Nik Gowing navezal na predhodne izjave visoke predstavnice Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Kaje Kallas, na temo miru v Ukrajini, “da še nismo tam,” saj da Rusija zaenkrat ni pripravljena na to. Ali na dolgi poti do miru v Ukrajini sploh obstajajo vrata – in ključ ki jih lahko odklene? Je mir sploh možen, ali pa smo le na poti v mrtvo točko – zamrznjen konflikt, kot ga poznamo na korejskem polotoku?
Latvijska ministrica za zunanje zadeve, Baiba Braže, je poudarila, da si miru želijo vsi – razen Rusije. Če pogledamo Rusijo – njeno politiko, gospodarstvo, vojsko, religijo, zasebni sektor, medije – je namreč vse usmerjeno v vojno. A kot kaže zgodovina, se to lahko spremeni. Nadaljnji pritisk na Rusijo, podpora Ukrajini ter vlaganje v evropsko obrambo so po njenem prepričanju tako nujni.
Po besedah namestnika ukrajinskega zunanjega ministra, Olexandra Mischenka, je na poti do miru nujna enotnost vseh podpornikov Ukrajine. Zakaj, po več kot treh letih, kljub skupnemu potencialu, nismo sposobni premagati Rusije? Kot meni Mischenko, se posamezne države med seboj močno razlikujejo – tako po pripravljenosti kot hitrosti – pomagati Ukrajini, kar Rusija spretno izkorišča. Če bi se torej združili in osredotočili na zmago, bi to po njegovem mnenju tudi dosegli.
Pogovori brez pomembnih prebojev, a vseeno nujni
Ali sploh obstaja volja za dosego miru? Namestnik turškega zunanjega ministra in stalni predstavnik Turčije pri Natu, Zeki Levent Gümrükçü, je izpostavil, da – kljub nekaterim prebojem na področju humanitarne pomoči – dosedanja tri srečanja v Carigradu niso prinesla pomembnih dosežkov pri prizadevanjih za mir. Upati, da bo par krogov pogovorov prineslo konec enega najbolj kompleksnih in nasilnih konfliktov 21. stoletja, je po njegovem naivno.
Vseeno pa so pogovori pomagali ustvariti nekakšen okvir, ki bi lahko služil kot izhodišče za dosego miru. Nadaljevanje pogovorov je zato nujno, saj na bojišču nobena stran nima možnosti za hitro, odločujočo zmago, prav tako pa nobena tretja sila miru ne more enostransko vsiliti od zunaj. Mir je tako odvisen od Rusije in Ukrajine, ki morata stopiti skupaj, nasloviti svoja nestrinjanja in skupaj priti do dogovora.
Kakšna je vloga Nata?
Namestnica generalnega sekretarja Nata, Radmila Šekerinska, je poudarila, da ni tako pomembno ocenjevati možnosti za mir, kot jih podpirati. To pa lahko dosežemo s podporo Ukrajini, tako da se bo sposobna braniti, in tudi odvračati prihodnjo agresijo. Nadaljnja vojaška pomoč je po njenem zato nujna.
Sama je prepričana, da bi to morali delati bolje, hitreje, s pomočjo še več zaveznikov. Kot je slišala na številnih srečanjih ministrov, so članice EU pripravljene nadaljevati s svojo pomočjo, a si želijo bolj pravično delitev tega bremena.
Kakšna je tu vloga Nata? Kot trdi Šekerinska, je ta delati na miru, z projiciranjem moči. Moč in enotnost pa sta tu ključni. Naloga Nata je torej, da pomaga Ukrajini, da se bo lahko pogajala iz pozicije moči, in dosegla trajen mir.
Smo v pogajanjih z Rusijo naivni?
Kaj pa moramo razumeti glede pogajanja z Rusi? William Browder – največji tuji vlagatelj v Rusiji do leta 2005, ko mu je bil zavrnjen vstop v državo in je bil razglašen za “grožnjo nacionalni varnosti” zaradi razkritja korupcije v ruskih državnih podjetjih – poudarja, da je pri pogajanjih prisotne veliko naivnosti. Kot nekdo, ki ima z Vladimirjem Putinom veliko osebnih izkušenj, izpostavlja, da ruski predsednik v pogajanjih vedno “stopnjuje”, in nikoli ne popušča – ker bi tako izpadel šibak in izgubil oblast.
Pogajati se z nekom, ki mu ni do pogajanj – ker je njegova pozicija močna – je po mnenju Browderja neučinkovito. Edina možnost za mir je tako, da se Putina v to prisili. To pa lahko storimo z nadaljevanjem vojaške podpore Ukrajini ter z omejevanjem njegovih dohodkov – torej pritiskov na glavne kupce ruskih energentov – Kitajske in Indije. Obstaja pa tudi tretja možnost – pomoč Ukrajini bi morali financirati z zaplembo ruskega premoženja na Zahodu – vrednega 300 milijard dolarjev.
Dva možna scenarija
O temi pogajanj z Rusi je spregovoril tudi državni sekretar za mednarodno in nacionalno varnost, Vojko Volk, ki je sodeloval pri pogajanjih za izmenjavo zapornikov. Opisal jih je kot zelo stresna, saj so Rusi nastopili iz maksimalističnih izhodišč – poleg tega pa so s takratno smrtjo Alekseja Navalnega v zaporu pogajalcem tudi poslali jasno sporočilo.
Sam za končanje konflikta vidi le dva scenarija. Prvi je “finski” – Finci so se leta 1939 pugumno branili in rusko vojsko ustavili, vojna pa se je končala z odstopitvijo dela finskega ozemlja in ruskimi garancijami o finski suverenosti. Finska je pozneje bila nevtralna, sedaj pa je članica Nata.
Drugi scenarij pa je “korejski” – torej zamrznjen konflikt, kjer bomo v Evropi imeli novo železno zaveso – z zelo različnimi načini življenja na obeh straneh.
Video prvega dne:
Komentirajo lahko naročniki