Rusi ogromnim žrtvam navkljub v 2025 osvojili manj kot odstotek ozemlja Ukrajine. Kako minirajo mirovna prizadevanja

Ruska agresija na Ukrajino ne pojenja. O premirju se sicer mnogo govori, vendar so zaradi kremeljskih apetitov možnosti zanj majhne. Prav tako so majhni, tako rekoč nevidni premiki na fronti, ki pa se občasno vendarle premakne. Večinoma se zdi, da v rusko korist, kar tudi v Sloveniji mnogi pozdravljajo, a z vojaškega vidika je situacija za Ruse daleč od rožnate. A kot bomo videli,  se ideologija in politika na to ne ozirata.

Rusi potrebujejo še več kot sto let?

Rusi so v lanskem letu zasedli 4.336 oziroma 4.831 km² (podatki ISW in ukrajinske analitične skupine Deep state se minimalno razlikujejo). To bi znašalo med 22 in 23 % Slovenije, a Ukrajini to pomeni le od 0,72 do 0,8 % njenega ozemlja. Večjega preboja si Rusi sicer želijo, a v tem trenutku nič kaj ne kaže, da bi ga lahko izvedli. Ob povprečnem tempu napredovanja iz leta 2025 bi za popolno podreditev sosede potrebovali med 100 in 113 let. V določenem obdobju lanskega leta je veljalo, da bi jim to uspelo v dobrih osemdesetih letih. Takšne računice so sicer zanimive, a so realne le do neke mere: vsaka napaka lahko povzroči pogoje za večji preboj enega ali drugega, kar lahko drastično spremeni potek vojne.

Skupaj s Krimom, ki si ga je Kremelj prilastil že leta 2014, ruske osvojitve znašajo med 19 in 19,25 % Ukrajine. Moskva sicer sledi svojemu cilju zavzetja celotnega Donbasa, kar nam kaže težišče ofenzivnega delovanja: največ, 10,6 % so pridobili v Doneški regiji, kjer se nahajata na primer Pokrovsk in Mirnograd, z zavzetjem katerih bi Rusi zaprli zahodno zaledje samega mesta Doneck. Pridobitve v drugih regijah tako rekoč niso omembe vredne, kažejo pa, na katere cilje se osredotoča Rusija: v Hersonski regiji za mejo priznavajo Dneper, zato ni bilo nobenih ozemeljskih sprememb, prav tako neopazne so bile v Luganski regiji, ki Rusi jo nadzorujejo v 99,6 %.

Manjši premiki v Zaporoški regiji medtem kažejo, da hoče Rusija zaščititi severno zaledje Krima in utrditi izhodišče za morebitno prihodnje delovanje proti severu v smeri Kijeva. A takšne zamisli so v danih okoliščinah neizvedljive. Je pa postalo jasno, da je primarni cilj Rusije osvojiti celoten Donbas in na severu zavarovati Krim.

Tako so v 2025 na ukrajinska mesta letele ruske rakete:

Map of the flight paths of Russian cruise missiles and ballistic missiles throughout 2025.

The number of missiles launched and the cities targeted is simply shocking. pic.twitter.com/dXplDuVgvf

— Jürgen Nauditt 🇩🇪🇺🇦 (@jurgen_nauditt) January 1, 2026

Predaja ne pride v poštev

Sprememba politike in ničvredna življenja

Pred časom smo ugotavljali, da bo pripravljenost Kremlja na pogajanja odvisna od uspehov na bojišču. Kljub katastrofalnim izgubam je za Ruse tistih 0,72 % Ukrajine dovoljšen uspeh, da nadaljujejo z vojno.

Kako Rusi sabotirajo mir

Dojemanje takšne bilance kot uspeh odraža miselnost ruskega režima. Ko je Moskva ostala brez vsakega civilizacijsko opravičljivega razloga za nadaljevanje vojne, so v svet poslali novico, da naj bi Ukrajinci z droni napadli Putinovo rezidenco. Novici izven Rusije nihče ni verjel, nato so Rusi pokazali slike v snegu ležečih razbitih dronov, domnevno vpletenih v napad. Ker to nikogar ni prepričalo, so Rusi okrepili svoje metode prepričevanja: ukrajinski obveščevalci so razkrili ruski načrt, po katerem naj bi Rusi sami zažgali neko cerkev, in nato obtožili Ukrajince, za dokaze pa predložili z bojišča prinešene sestreljene ukrajinske drone.

Preko teh projektov Rusi hočejo minirati mirovna prizadevanja in sporočiti svetu, da si napadena država želi nadaljevanja vojne. Resnica je drugačna: Ukrajina si želi miru in pogajanj, predaja pa ne pride v poštev. Prekinitev ognja se v tem trenutku lahko zaključi le na dva načina: z ukrajinsko predajo ali s pogajanji. Zelenski sicer pričakuje premirje v naslednjega pol leta. A za to mora biti Ukrajina vojaško dovolj močna, da Rusom ne bodo rasli apetiti.