“V Levici brezpogojno podpiramo pravico do odločanja o lastnem življenju, kar v jasno določenih primerih pomeni tudi možnost medicinske pomoči pri končanju življenja.” To je uradno stališče stranke Levica, ki je ena največjih podpornic uvedbe asistirane samousmrtitve, ki jo uvaja Zakon o prostovoljnem končanju življenja, o katerem se bodo volivci v nedeljo opredeljevali na referendumu.
Stranka, ki se sicer ideološko navezuje na dediščino Karla Marxa, pa na odnos do življenja in smrti, oziroma do samousmrtitve, gleda drugače od svojega ideološkega očeta.
Slovenija je sprejela zakon, ki daje trpečim in na smrt bolnim možnost, da jim zdravnik pomaga pri samomoru, da ne bi pred smrtjo trpeli. Kako ga ocenjujete?
Karl Marx (1818-1883)
“Zakon, ki dovoljuje zdravniško pomoč pri končanju življenja, je simptom družbe, v kateri je trpljenje posameznika posledica nečloveških materialnih razmer, proizvodnih odnosov in razkroja skupnosti. Buržoazna država se kaže kot humanitarna, a ne reši vzrokov trpljenja – samo legalizira njegovo »dostojno upravljanje«. Namesto da bi odpravila ekonomske in socialne pogoje, ki ljudi potiskajo v osamljeno bolezen, revščino in brezupu podobno trpljenje, ponuja smrt kot administrativno rešitev. Resnično človeška družba ne bi potrebovala zakonsko regulirane poti v smrt; potrebovala bi odpravo družbenih odnosov, ki človeku vzamejo dostojanstvo že dolgo pred tem, ko zboli.”
Marx se nikoli ni sistematično ukvarjal s samomorom kot filozofsko ali etično temo, je pa o njem pisal v mladinskem obdobju. Najpomembnejše besedilo je »O samomoru« (On Suicide, 1846), ki je v resnici razširjen povzetek in komentar del francoskega pravnika Jacquesa Peucheta. Marxovo stališče iz tega besedila lahko strnemo v nekaj ugotovitev.
Marx zavrača idejo, da je samomor izključno osebna moralna odločitev ali psihološki problem posameznika. Trdi, da je pogosto posledica materialnih in družbenih razmer, predvsem družinske tiranije, gospodarskega izkoriščanja, socialne izolacije, ponižanja in odsotnosti osebne avtonomije. Zanj je samomor simptom odtujene družbe, ne pa »greh« ali individualna patologija.
Če bi torej Karla Marxa postavili pred dilemo o dopustnosti asistiranega samomora, bi se, tako umetna inteligenca, Marx vprašal: “ali oseba res izbira svobodno? Če je človek potisnjen k odločitvi zaradi revščine, socialne osamljenosti, pomanjkanja oskrbe ali prekarnega zdravstva, potem to ni resnična avtonomija, ampak posledica razredne neenakosti.” Marxa bi skrbelo predvsem, da lahko evtanazija v družbi z razrednimi razlikami postane pritisk na revne, bolne, starejše in marginalizirane ter da zakonodaja, ki omogoča prostovoljno končanje življenja, ni nevtralna v sistemu, kjer ima kapital več moči kot posamezniki.
Komentirajo lahko naročniki