Slovenija bo Ukrajini priskrbela rakete zemlja – zrak, se je nedavno razvedelo. Nakup pa nima le vojaške, temveč tudi precej močno politično dimenzijo, glede katere je bilo v izjavah slovenskega državnega vrha opaziti precej previdnosti, po drugi strani pa tudi drznih manipulacij.
Gre za tajen projekt, pri katerem pa so nekatere informacije vendarle prišle v javnost, med drugim pa smo izvedeli tudi to, da rakete “niso orožje, pač pa zaščitno sredstvo”.
Javnost ne ve, kaj kupuje vlada
Ni namreč znano, kaj Slovenija sploh kupuje, po neuradnih podatkih vemo le, da naj bi za projekt namenila 50 milijonov dolarjev oziroma 43 milijonov evrov. Če upoštevamo, da gre za zračno obrambo, je jasno, da ne kupujemo celotnega sistema, saj je za to omenjeni znesek premajhen.
Ker gre za nakup v ZDA, najverjetneje dobavljamo strelivo (rakete) kateremu od obstoječih sistemov, kot je na primer norveško – ameriški NASAMS, nekateri namigujejo tudi, da bi lahko šlo za rakete ameriškega sistema Patriot.
Glede na cene bi Slovenija lahko dobavila 45 do 50 izstrelkov za NASAMS, ali pa 10 so 15 prestreznih raket sistema Patriot, vendar vlada o podrobnostih molči. Znano pa je, da nakup poteka preko sistema PURL, ki evropskim članicam Nata in Kanadi olajšuje nakup ameriškega orožja. Kakorkoli, obstaja pa možnost zgolj prispevanja sredstev v sistem, nakar si država prejemnica oborožitev izbere sama.
Ko rakete niso več orožje, temveč “zaščitna oprema za civilno prebivalstvo”
Pri vsem naštetem torej ne moremo mimo politične plati nakupa. V smislu zunanje politike je nabava smiselna, saj se je po mnogih očitkih, da Slovenija premalo prispeva v zavezništvo, vlada odločila za najlažjo pot, da se pokažemo kot verodostojen partner: nabavo sistemov, ki jih bodo uporabljali drugi. V primeru Ukrajine je takšna poteza več kot upravičena.
V mednarodni politiki vlada hoče dajati vtis kredibilnega partnerja, kar pa zahteva nakup orožja. Na domačem terenu pa to skuša pred svojo volilno bazo skriti, oziroma svoje mednarodne dejavnosti zaviti v tančico pacifizma. Že od vsega začetka je bila retorika Goloba in obrambnega ministra Sajovica skrajno previdna. Poudarjala sta, da bodo potrebna sredstva prišla iz že sprejetega slovenskega obrambnega proračuna, tako da ne bosta obremenjena zdravstvo in sociala, kar bi volivci lahko nagradili s padcem podpore vladi.
Nenazadnje pa po besedah vladajočih gre za humanitarni projekt; Sajovic meni, da Ukrajincev ne moremo pustiti samih v mrzli zimi, s čimer je želel pokazati domnevno socialno čutečnost slovenske vlade. Podpredsednik vlade Arčon pa je šel še nekoliko dlje: ugotovil je, da pri raketah, namenjenih sestreljevanju neželenih objektov v zračnem prostoru “ne gre za orožje, gre za obrambno opremo za zaščito civilnega prebivalstva in energetskih objektov zaradi morebitnih zračnih napadov.” Rakete, ki so po vsakršni veljavni klasifikaciji orožje, in ne zaščitna oprema (to so na primer čelade in neprebojni jopiči), v očeh slovenske javnosti po mnenju vlade ne smejo biti predstavljene kot orožje.
Je pa vlada s politično korektnim leporečjem izpostavila pomembno dejstvo, ki drži: orožje je potrebno za obrambo in zaščito.
Naročniška vsebina
Komentirajo lahko naročniki