Kaj izgublja Slovenija zaradi “najbolj sovražnega voditelja države” v Evropi

“Rekel bi, da je najbolj sovražen premier oz. voditelj države v Evropi,” je našega nekdanjega predsednika vlade opisal Benjamin Netanjahu. Da je Robert Golob močna osebnost, ni nobena skrivnost. Vprašanje pa je, kakšne dolgoročne posledice je to prineslo Sloveniji na mednarodnem parketu.

Tokrat o karakterju, čustvih, smotru in državništvu. Ter nekaj malega o morali.

Na kratko: v javnost je prišel posnetek telefonskega pogovora med Netanjahujem in njegovim zaveznikom, nedavno preminulim ameriškim senatorjem Lindsayem Grahamom, v katerem premier judovske države izraža nezadovoljstvo nad novoimenovano slovensko sodnico Mednarodnega kazenskega sodišča, ki jo je predlagal Robert Golob. Netanjahu kot potencialni obtoženec v tem kontekstu Goloba imenuje za “sovražnega”.

(Ne)primernost za državništvo

Kdor spremlja slovensko politiko ve, da je Golob v svoji politični karieri sovražnost nemalokrat izkazal. Spomnimo se le njegovega revanšizma nad “janšizmom”. Sicer je to bolj debata za Edvarda Kadiča in Romana Vodeba, a izkazalo se je, da očitki o narcisoidnosti niso iz trte izviti. Golobov svet je absoluten in binaren: črno ali belo, dobro ali slabo. Jaz ali Janša. Vmes ni ničesar.

Prioriteta torej ni realnost, pač pa čustva, resnična ali tista, ki zadostijo ideologiji volilcev. Takšna pozicija pa v politiki nima kaj iskati. “Države ne moreš voditi po navdihu,” pravilno modruje Vesna Vuković.

Pravijo, da tudi Netanjahujevo politiko vodijo čustva. Žalovanje za ubitim bratom, ki so ga kot pripadnika specialnih sil pokončali islamski teroristi, ko je reševal zajete talce. To pojasni (ne pa tudi opraviči) marsikateri vidik dogajanja na Bližnjem Vzhodu. Vendar je Netanjahu preračunljiv, sistematičen. Od Goloba je obrtniško neprimerno boljši.

Golobov karakter namreč ne dopušča vmesnega prostora za kompromise, polja za diplomacijo, kjer bi se odvijala mednarodna politika. Nič ni narobe z močnimi osebnimi stališči, a politik je izvoljen in plačan, da zasleduje interese države, ne pa svoje intimne opcije. Osebni notranji vzgibi ne smejo prevladati.

Politik je izvoljen in plačan, da zasleduje interese države, ne pa svoje intimne opcije. Osebni notranji vzgibi ne smejo prevladati

Oziroma, kot pravi veliki von Clausewitz, močna mora biti sla po doseganju smotra, ob tem pa nas čustva ne smejo onemogočiti. Smoter zdravnika je pacientu pomagati, ne jokati z njim. Smoter državnika je zadostiti interesu države. Golob pa nas je namesto k smotru vodil stran od njega.

Zaprta vrata in požgani mostovi

Njegov brezkompromisni karakter je zahteval, da se Slovenija zacementira na skrajni poziciji: v Gazi se izvaja genocid, zato bomo tožili Izrael. Ta poteza je banalna in neumna. Prvič, v Gazi ne gre za genocid. To je opredeljena pravna kategorija, za katero pogoji niso izpolnjeni. Vršijo se druga dejanja, vredna obravnave pred sodiščem, a to ni genocid. To je tako, kot bi nekomu ukradli uro, on pa bi trdil, da so mu ukradli radio. Kar tako, ker se “lepše” sliši.

In drugič, Golob je Sloveniji zaprl vrata, da bi kot urejena, kredibilna in modra država (kar si bolestno želimo biti, a gremo, kot pravi kolega Merše, bolj v smeri Kosova) dejansko prispevali k miru. Preko požganih mostov diplomacija ni možna, hkrati pa je Golob z ladje vrgel kompas. Tako tistega, ki kaže naše interese in tistega, ki kaže splošno moralo.

Še Hamas smo izdali

“Hamas je teroristično gibanje, in relativizirati zločinskost Hamasa zato, ker smo proti Izraelu, ni primerno.” je za naš portal povedal prekaljeni diplomat dr. Božo Cerar. Torej, ni narobe obsojati Izrael, narobe je ne obsojati Hamasa. Takšno z moralno previdnostjo prežeto in strateško tehtno izhodišče je prav tako letelo z ladje.

Z naivno, otročje zaletavo enostranskostjo je naš nekdanji “sovražni” premier storil veliko za prepoznavnost naše male deželice, in jo vendarle postavil  na svetovni zemljevid. Točno med Greto Thunberg in teheranskega ajatolo.

Slovenija je v nekem trenutku dokazala, da je trdna zaveznica Hamasu, medtem ko velja za eno najslabšo zaveznic v Natu. In, glej ga zlomka, tožbe proti Izraelu vseeno nismo podprli. Na koncu smo iz razlogov, ki jih pri Svobodi in Levici z orošenimi očmi še vedno ne znajo pojasniti, na cedilu pustili celo Hamas.

Kredibilnost je v celoti šla po zlu. Se bodo ajatola in njegovi militanti sploh lahko še zanesli na nas?!?

Relativnost “prave strani zgodovine”

Tako je, če zunanje politike ne določa nacionalni interes, pač pa osebna prepričanja in karakterne poteze nekega voditelja, ki ga v nečimrnosti pogosto zapusti resnicoljubje. Mednarodno okolje tega ne pozabi zlahka, in tujci povedo, da vidijo, kako Ljubljana, odvisno od vlade, koleba med Brusljem in kakim Teheranom.

Kot država bi lahko nekaj pomenili. Hvala Bogu, da ne.

Kljub temu Golob čuti notranje zadovoljstvo, da stoji na “pravi strani zgodovine”. To absolutno drži; Hamas in Hezbolah se strinjata. “Pravost” njegove strani pa ni utemeljena na zahodnih standardih intelektualne poštenosti. Sicer bi poleg obsodbe Izraela navrgel še, da je Iran v nekaj tednih pobil približno toliko ljudi, kot jih je Izrael v Gazi v treh letih. Ali da je Hamas zahodne in katarske milijarde namesto za razvoj in blaginjo ljudi porabil za orožje, s katerim je te ljudi teroriziral in napadal Izrael. In tako naprej.

Subjektivno zadovoljstvo posameznika nad nečim še ne pomeni, da gre za objektivno civilizacijsko sprejemljivo stališče. A ob polomu v domači politiki je že malo dovolj, da človeku prinese srečo.

Opravičilo Robertu Golobu

Na koncu Robertu Golobu dolgujem opravičilo. Ves čas ste lahko brali, kako je on izgubil kompas, on je zapustil Hamas, njegov karakter je oblikoval stališča in nižal ugled Sloveniji… to najverjetneje ne drži.

Politiko njegove vlade je diktirala Levica, on osebno pa je bil v oziru obravnavane tematike vrhunski frontman. In nič več kot to. Ne vemo, kakšna so njegova stališča in osebni smotri, in verjetno mu mednarodna politika ni prioriteta. A svojo vlogo v imenu tistih, ki jih je zagovarjal, in proti tistim, do katerih je bil “sovražen”, je dolgo igral vrhunsko.

Zato smo lahko v imenu nacionalnega interesa Slovenije zadovoljni, da bo verjetno še nekaj časa v opoziciji. Medtem pa ima diplomacija čas, da okreva.