Upravičeno so se bali.
Kako zelo so se nas pred četrtfinalom Eurobasketa, ob lastnih težavah z zdravjem selektorja, ustrašili aktualni svetovni prvaki Nemci, dokazuje verbalna eskalacija nemškega tabora v zadnjih urah pred tekmo.
Da Slovenci razen Luke Dončića “nimajo veliko za ponuditi” so sporočili iz nemške slačilnice, še precej dlje so šli v slovitem nemškem časniku Die Welt z žaljivim zapisom, da “morajo najbolj uspešni športniki imeti talent, delovne navade ter voljo in disciplino. In da je mogoče uspeti, če imaš vsaj dve od teh treh komponent, razen če si Dončić,” in da “še nihče v športu ni prišel tako daleč s tako slabim razvijanjem tistega, s čimer je bil rojen, kot Luka.”
Ne bi moglo biti dlje od resnice. Z izjemo Stergarja so proti Nemčiji zadeli pravi vsi, ki so prišli na parket. Imeli smo razpoloženega Prepeliča, samozavestnega Hrovata, agresivnega Radovića, ter Kramplja in Omića s “peno na ustih”. Morda smo pogrešali le kakšen koš več od Alekseja Nikolića in na turnirju sicer zelo koristnega Eda Murića.
Glede Luke pa … Dončić na letošnjem EP ni samo zadeval. In to kako zadeval! Do četrtfinala je dal v povprečju kar 34 točk na tekmo. Proti svetovnim prvakom 39. V osmini finala še tri več! Bil je Kapetan (z veliko začetnico) in, ko je bilo treba, je bil tudi Selektor. Kot smo imeli priložnost videti, predvsem po zaslugi družbenih omrežij, je na klopi v kritičnih minutah risal akcije in povzdigoval glas v najboljšem pomenu te besede, s čimer je spomnil na legendarnega Gorana Dragića iz pozlačenega leta 2017.
— Spremljamo (@spremljamo_tw) September 10, 2025
Fante je od bolečega poraza na uvodni tekmi s Poljsko tako zelo dvignil, da so na zadnjem treningu pred Nemčijo, čisto v njegovem stilu, s polovice igrišča neustavljivo zadevali kar vsi po vrsti – celo centra Alen Omić in Martin Krampelj, sicer najbolj prijetni “presenečenji” turnirja. Dal jim je največ, kar jim Kapetan lahko da. Vero kot predpogoj za ščepec čarovnije.
Ko so ga mediji zasuvali z vprašanji o njegovem bleščečem učinku na parketu, je z izjavami tipa “sem dal ene par košev” (po tekmi z Italijo, ko je dosegel 42 točk, polovico vseh) gradil ekipo. Ko ga je v garderobi hvalil selektor Sekulić, je samo zamahnil z roko. 8 “norih glav”, kot jih je še pred potjo na prvenstvo opisal Murić, je začelo verjeti v nekaj več (Stergar, Padjen, Ščuka in Jurković na prvenstvu skoraj niso igrali, op. a.)
Medtem ko so se s turnirja po hitrem postopku poslavljali Srbi in Francozi, je Slovenija iz tekme v tekmo rasla. Zato ima pokončen in testosteronski izpad proti Nemcem tokrat tudi nekaj zlatega leska. Glede na zasedbo in vse okoliščine, lahko preboj med TOP 8 mirno označimo za uspeh.
Medtem ko so se s turnirja po hitrem postopku poslavljali Srbi in Francozi, je Slovenija iz tekme v tekmo rasla. Zato ima pokončen in testosteronski izpad proti Nemcem tokrat tudi nekaj zlatega leska. Glede na zasedbo in vse okoliščine, lahko preboj med TOP 8 mirno označimo za uspeh.
Moč konstruktivne kritike
Pokazal pa se je tudi pomen upravičene javne kritike. Po brezkrvnem porazu na uvodu, jih je z izjavo o “katastrofi” in “nadkatastrofi” motiviral nekdanji svetovni prvak, zdaj komentator komercialne televizije Peter Vilfan. Nekdo, ki te neusmiljeno kritizira, najbrž verjame, da zmoreš več, kajne? In prav to nam je #mojtim dokazal na preostalih šestih tekmah. Šele če bi bila slovenska javnost ob porazih ravnodušno tiho, bi to pomenilo, da smo jih v resnici odpisali, še preden so stopili na letalo.
In ne, niti najmanj se ne strinjam z novinarjem edinega športnega časopisa v državi, da bo “v primeru uspeha težko splezati iz kritike”. To, da so nam (deloma) dokazali, da se motimo, nam je v največje zadovoljstvo.
Sem in tja smo iz slovenske garderobe slišali tudi kakšno v smislu “ne bi nam bilo treba žrtvovati časa z družino” ali pa “lahko bi ležali na plaži, pa se borimo”. In morda to drži, ko gre za prvega zvezdnika – LD 77. Za vse ostale pa – roko na srce – uspehi reprezentance pomenijo več zanimanja na košarkarski tržnici, višjo tržno vrednost in boljše individualne pogodbe v klubih.
Pa tudi – ne bi šele v primeru, če bi se jim anemični in brezvoljni nastopi, kot je bil prvi na prvenstvu, ponavljali iz tekme v tekmo, res vrgli stran časa, ko niso s svojimi najbližjimi?
Jutro kasneje Slovenije ni ničesar sram. Končni uvrstitvi ni dosti očitati. A zaradi dejstva, da je na Eurobasketu 2025 Slovenijo še naprej “vlekla za sabo” ista četverica zlatih iz leta 2017 (s kozmetičnimi dodatki) in da bo v prihodnjih letih ob prenovi generacije vendarle potrebno paziti tudi na tekmovalni ugled, spodaj podpisani kljub vsemu trdim, da je prišel čas za slovo selektorja Aleksandra Sekulića in za novo razvojno obdobje.
“General Luka” jih bo imel kmalu 27. In bilo bi škoda, če bi bilo četrtfinale v Rigi za tako genialnega košarkarja, ki nam ga zavida ves svet, labodji spev v dresu slovenske reprezentance.
Komentirajo lahko naročniki