Obe današnji pripovedi, prva, o padcu v raju, iz prve Mojzesove knjige, in druga, o Jezusovi zavrnitvi skušnjavca, iz Matejevega evangelija, sta arhetipski. V obeh besedilih se nahajata ista pralika dveh razdiralnih sil, ki napadata človekovo integriteto, to sta želja, ki je notranja razdiralna sila, in skušnjava, ki človeka ogroža od zunaj, da zavzame njegovo notranjost.
Želja – imeti vse in biti nad vsem – ni bila prvotno stanje Adama in Eve. To željo jima je vsilil skušnjavec, Adam in Eva pa sta jo ponotranjila. Tako je od njunega padca naprej želja – imeti vse in biti nad vsem – naravna danost, ki s spočetjem preide na vsakega človeka. Hoteti, da bi imeli vse in bi vsemu gospodovali, je realnost naše padle narave. O tem v postu ne govorimo samo zato, da bi se te želje zavedali, ampak tudi zato, da bi razumeli, kako skušnjavec to željo nenehno nagovarja in spodbuja, da nas ruši od znotraj, vse z namenom, da nas pokonča.
V današnjem evangeliju se arhetipska pripoved o Adamu in Evi ponovi. Skušnjavec napade Jezusa, in mu, kot nekoč Adamu in Evi, vsiljuje željo, naj si vzame ves svet, vso njegovo čast in slavo ter mu gospoduje; vse človeštvo naj pred njim kleči in mu streže. Če sta Adam in Eva to željo, ki je blaznost po svoji naravi, ponotranjila in se ji predala, jo je Jezus zavrnil, tako je ostala zunaj njega, zato ga ni mogla razjedati od znotraj. Skušnjavec prek te želje, ki jo je Jezusu vsiljeval, a je ostala zunaj njega, ni mogel vstopiti vanj. Ker je želja ostala pred pragom Jezusove duše in telesa, je bil skušnjavec s tem poražen, ostal je brez možnosti vplivanja nanj, zato mu ni preostalo drugega, kot da se je osramočen umaknil. »Hudič ga je pustil,« je zapisal evangelist Matej.
Za nas je zelo pomembno, da vsakodnevno spremljamo dogajanje v svoji notranjosti, in to tako duhovno kot psihološko. Današnja Božja beseda nam nudi dokaj preprosto in uporabno orodje, s katerim lahko spremljamo procese v sebi, svoje razmišljanje in čustvovanje, ki usmerjata naša dejanja. To orodje je razlikovanje med željo in hrepenenjem. Pogosto oboje zamenjujemo, zato ju opišimo.
Želja in nenasitnost
Kakšna psiho-duhovna sila je želja? Želja je usmerjena na predmete, ti pa se nahajajo na našem duhovnem in psihičnem obrobju. Če opazujemo psička, ki nima notranjega življenja, vidimo, da želi s svojim smrčkom zaznati vse, kar doseže. Ker je psičkova notranjost prazna, nima namreč razvitega ne miselnega ne čustvenega in še manj duhovnega življenja, tega, kar zazna, v sebi ne predeluje, nima namreč notranjega inštrumentarija za miselno in etično predelavo zaznav. Psiček ima sicer občutja, ki pa so fiziološke narave, zato nereflektirano in instinktivno sledi ugodju in nalogam, za katere ga gospodar zdresira.
Podobno se obnaša tudi majhen otrok, ko še nima razvitega miselnega, čustvenega in duhovnega aparata. Zato je otrok usmerjen na svoje obrobje, na zunanje dražljaje. Zanj so zelo pomembne malenkosti, ki pritegnejo njegovo pozornost. Z bratcem ali sestrico se, na primer, stepe za prazen nič, čeprav tisto, kar komu vzame, že naslednji hip zanj nima nobene vrednosti. Zvečer je majhnega otroka težko umiriti, ker bi rad še vse videl, se dotaknil in zaužil. Otrok je v nenehnem gibanju, ker ima le tako stik s seboj, ne more pa najti stika s svojim sebstvom, ker se ga do adolescence ne zaveda.
Želje nas ženejo, da bi se do nenasitnosti, in čez, polastiti čim večje količine dobrin in užitkov. Naravo želje ponazarja pripoved o Adamu in Evi, ki hočeta vse, tudi sadove od drevesa sredi raja. Ni jima dovolj raj, v katerem imata vse, kar potrebujeta, hočeta še zadnje, biti kakor Bog, kar je seveda absurdno in protislovno. Ne moreta biti v enem in istem oziru ustvarjena, torej relativni in s tem odvisni bitji, in hkrati stvarnika sebe, absolutni bitji. Že s tem, ko sta dva, sta Adam in Eva relativni bitji. Toda s svojo željo segata prek meje možnega, smiselnega in etičnega. Zaradi želje po seganju prek možnega in dovoljenega tudi mi nenehno hodimo po robu, zato vsakodnevno, enkrat bolj drugič manj, zdrsnemo čez in povzročamo nared v sebi in okolju.
Želja, imeti vse, je vsaj latentno navzoča v vsakem človeku
Želja, imeti vse, je vsaj latentno navzoča v vsakem človeku. Nazorno jo je opisal Mick Jagger (1943), pevec angleške glasbene skupine The Rolling Stones. V intervjuju, ki je bil pred leti prevedenem v Sobotni prilogi Dela, se je pohvalil, da je imel razmerje s štiri tisoč osebami obeh spolov.
Vsi želimo imeti vse. Takšen odnos do sveta in bližnjih nam vsiljuje želja, s katero je kodirana naša ranjena človeška narava. Svet naj bi obstajal zaradi nas, v smislu: jaz sem svet, vse pripada meni, stvari imajo smisel, če so moje in če se uresničuje moje hotenje. Kar je zunaj mojega sveta, bi lahko tudi ne obstajalo. S takšno psihično strukturo, s to popolno osredotočenostjo nase, ki jo imenujemo izvirni greh, pridemo na svet. Ta naša psiho-fizična struktura je za nas latentna grožnja, da v željah izgorimo, uničimo zakonsko zvezo, kot državniki zanetimo vojne ipd.
Prevara kače
Mehki totalitarizem, v katerega tone sodobni svet, spodbuja sanje in želje, ker nam sugerira: svet je vaš, vzemite si ga, kdo vam brani. Ne čakajte, naročite takoj, plačali boste pozneje. To je prevara kače oziroma skušnjavca iz današnjega evangelija, ki Adamu in Evi prigovarja, naj zavrneta Boga, ker naj bi njima nič dal, čeprav ju je postavil v raj in jima dal vse. Kača jima laže, vendar ji Adam in Eva verjameta. Kako znano.
V kakšne nore obljube politikov, trgovcev, vedeževalcev in oglasov ljudje verjamejo, ker hočejo mir in ugodje, ki ju ponuja skušnjavec, zapeljivec in morilec. Bog pa potem postane njihov sovražnik. Nega dne sledi trd pristanek in izgnanstvo iz raja, ki ga tam, kjer ga je skušnjavec obljubljal, ni.
Mehki totalitarizem, v katerega tone sodobni svet, spodbuja sanje in želje, ker nam sugerira: svet je vaš, vzemite si ga, kdo vam brani.
Zakaj je konec vedno takšen? Želja je namreč sila dezintegracije, ki seli naš jaz na naše psihično obrobje, kjer nismo več pri sebi, v stiku s seboj, temveč v stiku s predmeti. Vse okoli sebe bi želeli na nek način pogoltnili v svojo praznino. To je bistvo zasvojenosti, nenasitnega zatrpavanja prazne duše in razklanih čustev z igrami na srečo, alkoholom, internetom, pohlepom, spolnostjo, pornografijo. Če nas želje razvlečejo na vse strani, naš notranji jaz postaja šibak in nazadnje razpade. Tudi rimski imperij je razpadel, ker je bil v središču, v Rimu, izpraznjen. Najboljše sile, najbolj sposobni generali, poznejši cesarji, so bili na obrobju, na mejah imperija, da so se stegovali po vedno novih ozemljih, ki jih kmalu niso več mogli ubraniti. Tako se je imperij že od 3. stol. naprej sesedal sam vase.
Če nas želje razvlečejo na vse strani, naš notranji jaz postaja šibak in nazadnje razpade.
Želje našo notranjost dobesedno razvlečejo na obrobje, k stvarem, in jo počasi praznijo. Hkrati pa skozi želje vdira sila hudobnega duha. Predmeti, ki si jih želimo, so kot nastavki, na katere se oprijema kača in v nas spušča strup zapeljevanja, lažnih obetov in popustov. S to silo zla, ki se mnogim zdi mit, bi morali zavračati pogovor, kot nas vabijo krstne obljube, pri katerih se odpovedujemo koketiranju s hudim duhom. Če ne bi šlo tako zares, se Jezusovo javno delovanje ne bi začelo z zavrnitvijo skušnjav, ki mu jih je nastavil Satan.
Hrepenenje je stik med človekom in Bogom
Želji nasprotna duhovna sila pa je hrepenenje. Z njim ne iščemo predmetov, majhnih zadovoljitev, ampak se dvigamo prek vsega predmetnega, v drugost tukajšnjega, v čisto kakovost, ki je Bog. In kot po izvirnem grehu v nas deluje sila želje in priteguje nase skušnjavca, pa zato, ker smo božje podobe, v nas deluje tudi sila hrepenenja. Hrepenenje išče čisti odnos, ki izključuje polaščanje in podrejanje, odnos kakršen je med Očetom in Sinom v Svetem Duhu.
Kot so želje lovilec skušnjav, je hrepenenje lovilec milosti. V hrepenenje, če je živo, lahko posega Bog. Hrepenenje je kot tančica, na katero se oprijemajo krotkost, blagost, ljudomilost, iskrenost. Če se v željah stikata človek in skušnjavec, se v hrepenenju stikata človek in Bog. Hrepenenje je nekaj zakramentalnega, stičišče naše neodrešene narave in odrešenja.
Postni čas, ki ga napolnimo z molitvijo, Božjo besedo, odpovedjo in ljubeznijo do bližnjega, kroti želje in krepi hrepenenje; je zares čas milosti, ker nas hrepenenje po čistosti in resnici dviga nad kloako pomehkuženosti, sebičnosti in otožnosti, ki iz njiju izvira. Zato kličimo: Čisto srce o Bog mi ustvari, duha stanovitnosti v meni obnovi.
Komentirajo lahko naročniki