Dva obraza slovenske šole: ocene vse boljše, znanje vse slabše

Konec šole je prinesel dve vrsti ocen. Prve – te so v povprečju v zadnjem desetletju vse boljše – so tiste v spričevalih. Druge – rezultati nacionalnih preizkusov znanja in telesne pripravljenosti otrok in mladih – pa so vse slabše. In to protislovje je odraz sistema, ki se želi kazati boljši kot je, se s težavo sooča z realnostjo in ne zmore prevzeti odgovornosti. Pravzaprav je precej dober odraz družbe z istimi problem, ki namesto, da bi jih reševala, pobegne na socialna omrežja. Tam se ni treba soočati s problemi, družno prikazujemo le dele življenja, ki jih želimo – in čas in življenje brez odgovornosti teče dalje.

Posebej v dobi umetne intelligence otrokom ni več treba znati vsega. Morali pa bi jih naučiti vsaj brati, pisati in razmišljati. A prav to šoli in staršem uspeva vsako leto slabše. Samo še 20 odstotkov tretješolcev razume, kar prebere. Več kot polovica tretješolcev ne zna napisati krajšega besedila, tri četrtine jih ne upošteva pravil slovenskega knjižnega jezika. Pred jutrišnjim praznikom zaboli tudi dejstvo, da 60 % devetošolcev ne zna z veliko zapisati Slovenci. Vse slabša bralna pismenost vpliva na dosežke v vseh razredih in pri vseh predmetih.

Tovarne odličnjakov z vse manj znanja

Stroka pravi, da ne smemo dopustiti, da bi standardi znanja padali. Dejstvo pa je, da padajo sistemsko. Ob pritiskih staršev so šole postale tovarne odličnjakov. In ko so rezultati NPZ razkrili številne probleme, so postali problem: pojavile so se kritike, da so preizkusi predolgi, niso primerljivi, generacije so specifične, vpliva delež priseljencev, otrok s posebnimi potrebami itd. A vsi ti dejavniki le prusmerjajo pozornost od resničnih problemov in potrebe po iskanju rešitev. Rezultati NPZ na posameznih šolah se skrivajo in njihova vloga se zmanjšuje, namesto da bi sprožili ukrepanje.

Ker rezultati niso javno znani in se o njih ne razpravlja dovolj široko, šola tudi nima mehanizma samokorektiva; slabi rezultati ne sprožijo sistemskih sprememb, ampak se krivdo le prevali ne nekaj ali nekoga. Odgovornost je tako tudi razpršena med množico akterjev (starši, učitelji, ministrstvo, založniki, učni načrt, učenci, kriza, okolje …), da je na koncu v resnici ni nihče ne prevzame.

V praksi kratkoročni interesi (zadovoljni starši, dobre ocene, mir v šoli) sistematično premagujejo dolgoročne (znanje, pismenost, razvoj otrok), s čimer izgublja družba kot celota. In proces razgradnje se že leta nadaljuje ne glede na spremembo politike. Na ministrstvu za šolstvo bi sedaj po le dveh letih takšnega režima morebiti celo ukinili NPZ kot dejavnik pri vpisu v srednje šole z omejitvijo. Ravnatelji osnovnih in srednjih šol so bili z aktualno ureditvijo zadovoljni.

V praksi kratkoročni interesi (zadovoljni starši, dobre ocene, mir v šoli) sistematično premagujejo dolgoročne (znanje, pismenost, razvoj otrok), s čimer izgublja družba kot celota.

Težavi koncentracija in delovne navade

Otroci na NPZ nimajo težav obkrožiti pravilnega odgovora, ne razumejo pa daljšega navodila in ne znajo izluščiti podatkov iz besedila in iz njih nečesa narediti. In delovni zvezki jim pri tem ne pomagajo, ampak jih podpirajo v pasivnosti in delu po liniji najmanjšega odpora. Tudi življenje ne prinaša ponujenih odgovorov. In življenje bo težko za mlade, ki bodo nepismeni čez nekaj let brali navodila zdravnika, sklepali pogodbe in volili.

Predsednik državne izpitne komisije za vodenje NPZ Janez Vogrinc je opozoril, da imajo učenci težave tudi s koncentracijo, namignil je tudi na problem delovnih navad, kar sta še dve močni oviri za uspeh po koncu šole. Mladi bi bili vplivneži, tiktokerji in milijarderji, a če bodo nepismeni in nesposobni uporabiti pridobljeno znanje, jih bodo v globalni vasi pač prehiteli vrstniki od drugod.

Vse debelejši, nerodnejši, brez kondicije …

Še en, izjemno pomemben izziv, razkrivajo preliminarni rezultati letošnjega športnovzgojnega kartona. Ti kažejo, da se otroci in mladostniki tudi šest let po začetku epidemije koronavirusa še niso vrnili na raven telesne zmogljivosti, ki so jo imeli pred njo.  Otroci so manj telesno zmogljivi, slabše gibljivi, počasneje se odzivajo, več sedijo, vse več časa preživijo pred zasloni in se težje spopadajo s stresom, kaže analiza Slofit. Vse več je debelosti, indeks telesne mase se zopet povečuje, strokovnjaki pa opozarjajo, da je vse slabša telesna pripravljenost otrok ne vpliva le na njihovo moč, vzdržljivost in koordinacijo, ampak ima tudi negativen vpliv na koncentracijo,  vztrajnost, čustvovanje, spomin, pripravljenost na miselni napor, odpornost, samopodobo in splošno zdravje.

NPZ preverja standarde znanja, ki so v učnem načrtu. Z novim šolskim letom začenjamo uvajati prenovljene, a to ne bo popravilo pismenosti ali telesne forme otrok, ki se kažeta kot ključna vzroka za težave, ki jih trenuto sitematično ne rešuje ne šola, ne starši. Že oni so namreč odraščali ob televiziji, videoigrah in internetu in so pogosto že sami tako prilepljeni na zaslone, da se ne zmorejo odklopiti, kaj šele, da bi bili zgled branja. Možgani, ki so navajeni na menjavo vsebine vsakih nekaj sekund, težko zdržijo pri dolgem, linearnem besedilu. Otroški še toliko bolj. Zgodnja mladost je v tem smislu še toliko bolj pomembna.

Osrednja možna rešitev je torej tako zelo enostavna kot je zahtevna – branje, podobno kot znanje ali gibanje, ne bo postalo vrednota kogarkoli, ker bi tako zapovedala neka politika, učitelj ali mama. Ampak predvsem z leti posvečenega časa, zgledom in vsakodnevno prakso. In počitnice so idealen ča tako za branje kot tudi za gibanje. Treba je le razumeti, da je kratkoročen (zaslonski) mir, dolgoročna katastrofa, odložiti zaslone in prevzeti odgovornost za zdravje in znanje prihodnjih generacij.