Leto dni po začetku drugega mandata predsednika Donalda Trumpa se Združene države Amerike nahajajo v središču tistega, kar pravni strokovnjaki opisujejo kot najresnejši “stresni test” ustavne ureditve v sodobni zgodovini.
Medtem ko Bela hiša agresivno širi meje izvršilne oblasti, se je težišče ameriške demokracije premaknilo v sodne dvorane, kjer se bije bitka za prihodnost sistema zavor in ravnovesij.
Vrhovno sodišče kot ključni arbiter
Po poročanju portala SCOTUSblog je administracija Donalda Trumpa v letu 2025 sprožila rekordno število pravnih sporov – do konca leta je bilo vloženih kar 358 tožb. Vrhovno sodišče (SCOTUS) je postalo osrednji akter, ki v veliki večini primerov stopa na stran predsednika. Statistika kaže, da je sodišče na t. i. “izrednem dnevnem redu” v 20 od 24 primerov odločilo v prid predsedniku.
A kljub prevladi konservativne večine je leto 2025 prineslo tudi jasne meje. V zadevi Trump v. Illinois je SCOTUS s 6 proti 3 odločil, da predsednik nima pooblastil za federalizacijo Nacionalne garde Illinoisa, s čimer je ostro omejil uporabo vojaških sil v notranjih zadevah.
Podobno je v primeru A.A.R.P. v. Trump zavrnil uporabo Zakona o sovražnih tujcih iz leta 1798 za deportacije Venezuelcev. Ti primeri kažejo, da sodišče ni pripravljeno brezpogojno potrjevati vsake razširitve predsedniške moči
Nižja sodišča kot prva bojna linija
Medtem ko Vrhovno sodišče deluje selektivno in pogosto v korist administracije, so nižja zvezna sodišča v prvem letu Trumpovega drugega mandata začasno zadržala več deset njegovih ukrepov. Posebej izstopajo spori na področju priseljevanja.
V oddaji On Democracy na PBS je profesor ustavnega prava Steve Vladeck opozoril na razkrit interni memorandum agencije ICE, ki agentom dovoljuje vstop v domove na podlagi administrativnih nalogov brez sodne odobritve. Po njegovih besedah gre za neposredno kršitev četrtega amandmaja, saj ameriška sodna praksa dom razume kot posebej varovan prostor. Takšni ukrepi po njegovem nimajo precedensa in so pravno nevzdržni.
“Ameriški dom je ustavno zaščiten kot ‘grad’. Vstop brez sodno potrjenega naloga nima precedensa in je v neposrednem nasprotju s četrtim amandmajem,” opozarja Vladeck.
Vladeck obenem opozarja, da sodišča delujejo zgolj kot “zasilna zavora”. Brez aktivne vloge Kongresa – ki je zaradi politične polarizacije in republikanske večine v veliki meri pasiven – celoten sistem temelji na vprašanju, ali bo izvršilna oblast sodne odločitve sploh spoštovala.
Strategija “legalističnega neupoštevanja”
Naročniška vsebina
“Avtoritarni učbenik” in demokratično nazadovanje
Širši kontekst ponuja poročilo Carnegie Endowment for International Peace, ki ZDA v drugem Trumpovem mandatu umešča med države z zaznavnimi znaki demokratičnega nazadovanja.
Avtorji ne trdijo, da so ZDA že avtokracija, a opozarjajo, da sta hitrost in obseg poskusov koncentracije oblasti primerljiva – in v nekaterih pogledih celo hitrejša – kot v primerih Poljske, Madžarske, Turčije ali Indije.
Poročilo izpostavlja tri vzorce: koncentracijo moči znotraj izvršilne veje, pritisk na sodstvo in Kongres ter sistematične napade na neodvisne medije, civilno družbo in volilne institucije. Prav ta kombinacija po mnenju avtorjev predstavlja največje tveganje za dolgoročno odpornost ameriške demokracije.
Kaj prinaša leto 2026?
Skupna slika vseh analiz je enotna: ameriški sistem zavor in ravnovesij še ni zlomljen, je pa pod izjemnim pritiskom.
Vrhovno sodišče je v letu 2025 večinoma delovalo kot zaveznik predsednika, a je v ključnih primerih vendarle potegnilo rdečo črto. Nižja sodišča ostajajo aktivna, vendar brez podpore Kongresa dolgoročno ne morejo sama vzdrževati ravnovesja oblasti.
Leto 2026 bo zato ključno. Odločanje SCOTUS o državljanstvu po rojstvu, carinah in pravici do razreševanja vodij neodvisnih agencij bo pokazalo, ali bo sodstvo ostalo učinkovita omejitev izvršilne oblasti – ali pa bo Trumpov drugi mandat zapisan kot trenutek, ko so se ustavne zavore dokončno začele rahljati.
Komentirajo lahko naročniki