V teh dneh ZDA praznujejo 250 let od nastanka države in se z velikimi slovesnostmi spominjajo svoje zgodovine. Ko ob tem gledamo kipe in slike očetov ameriške države, si jih običajno predstavljamo kot stare, modre može s sivimi lasmi, dostojanstvenimi in resnimi obrazi. Kot ljudi, ki so po dolgih desetletjih življenjskih izkušenj stopili naprej in sprejeli zgodovinske odločitve.
A resnica je precej bolj zanimiva. Veliko tistih, ki so soustvarjali ameriško državo, njeno ustanovitev in osamosvojitev, je bilo presenetljivo mladih. Res je, da so bili časi drugačni in da dvajseta leta niso bila namenjena temu, da “se iščeš”, pa njihova starost kljub temu preseneti. Nekateri so bili stari komaj dvajset let. Drugi petindvajset, trideset, triintrideset. Ne govorimo torej o sivolasih očakih, ampak (tudi) o mladih moških.
Ages of Founding Fathers in 1776:
James Monroe, 18
Aaron Burr, 20
John Marshall, 20
Alexander Hamilton, 21
James Madison, 25
John Jay, 30
Thomas Jefferson, 33Most of them were young men who fought and literally created our nation…
Now our leaders are dying in office. pic.twitter.com/OmF7J3vKuK
— Geiger Capital (@Geiger_Capital) July 4, 2024
Od mladih ustanoviteljev do ostarelih predsednikov
Danes je vodstvo ZDA starostno povsem drugače sestavljeno. Mladi moški so v Beli hiši kvečjemu v varnostni službi in pripravništvu. ZDA zadnja desetletja vodijo moški v tretjem življenjskem obdobju. Zadnje tri mandate se celo pogosto zdi, da so to gospodje, ki bi morali že zdavnaj sedeti za zapečkom, saj njihove besede in poteze nemalokrat vzbujajo dvom v njihove kognitivne sposobnosti in zmožnost realne presoje.
Starost sama po sebi ne pomeni dobrega voditelja. Starejši lahko prinese modrost, izkušnje, zgodovinski spomin in previdnost. Mlajši lahko prinese pogum, svežino, energijo in pripravljenost tvegati. A oboje ima tudi svojo senco: mladost lahko zdrsne v zaletavost, starost pa v utrujenost, oklepanje položajev in strah pred spremembami. Čeprav je v aktualnem kontekstu treba vsekakor priznati, da starost zaletavosti nikakor ne izključuje. Do danes namreč nismo vedeli, da lahko klic iz Bele hiše razveljavi rdeči karton na nogometni tekmi.
Dobrega voditelja seveda ne določa letnica rojstva, ampak značaj: razsodnost, pogum, odgovornost, ponižnost in sposobnost, da v odločilnem trenutku misli na skupno dobro. Toda če najvišje položaje zasedajo skoraj izključno stari ljudje, to vendarle nekaj pove o družbi in o njeni vitalnosti.
Ko se je rojevala ameriška država, je mladost njenih voditeljev simbolizirala začetek, pogum in pripravljenost prekiniti s starim redom. Danes pa starost mnogih voditeljev pogosto simbolizira svet, ki težko spušča oblast iz rok in ne želi zaupati prihodnost tistim, ki jim pravzaprav pripada. Obenem pa starost nikakor ni zagotovilo modrosti in preudarnosti. Pravzaprav je najhujša možna kombinacija otročji in zamerljiv starec.
Država se rodi, ko ljudstvo dozori
Pri rojstvu države nikoli ne gre samo za posamezne ljudi. Država se ne rodi samo zato, ker nekaj pogumnih ljudi podpiše dokumente, zbere vojsko ali stopi pred kamere. Država se rodi takrat, ko dozori ljudstvo. Ko dovolj ljudi začuti, da ne želi več živeti kot podaljšek nekoga drugega. Ko se v ljudeh nabere dovolj poguma, odgovornosti, enotnosti in pripravljenosti na tveganje.
Zato ni treba, da ob ameriškem praznovanju 250-letnice gledamo le čez ocean. Tudi mi imamo svojo zgodbo. Tudi mi imamo trenutek, ko je narod dozorel za državo. In čeprav se danes pogosto zdi, da smo veliko tiste enotnosti izgubili, ostaja dejstvo: Slovenija ni bila naključje. Ni bila le diplomatska spretnost takratnih voditeljev. Niti odlična vojaška strategija. Bila je odločitev zrelega naroda.
Na to smemo biti ponosni in tega ne smemo pozabiti. In zato se smemo veseliti tudi z Američani in drugimi deželami, ki so to pot prehodile že pred nami ali za nami. Ne glede na starost ali/in razsodnost njihovih in naših voditeljev.
En odgovor na “Kdo zna bolje voditi državo: mladeniči ali starci?”
Ne eni, ne drugi, če nima talenta. Talent je odločilen, ne starost. Seveda pa leta prinesejo neko umirjenost, da talent pametneje uporabiš.
Dajmo poglejmo v Slovenijo. Ali poznate kakšnega politika, ki ima talent za to obrt? Nekaj talenta ( in izkušenj) je pokazal Kučan, potem Pučnik in Bučar. Potem, pogojno Bavčar. Spodnesle so ga neke osebne okoliščine, ki jih ni pravočasno “okomandiral”. Nadalje je politiko dovolj dobro razumel in pokazal talent Gregor Golobič. In smo že skoraj končali. Potem imamo lepo število tistih, ki jih politika sicer veseli, a nimajo pojma za kaj v politiki sploh gre. To, da te nekaj veseli je sicer dobro, a odločno premalo za dobro obrt. Fantka veseli biti strojevodja ( da bo močen) in deklico, da bi bila baletka ( ker ima tako lepo kiklco). Ti, ki jih politika veseli gredo na FSPN in to študirajo misleč, da jih bo znanje kvalificiralo za politika. Jih ne bo. Manjka talent.
PS: Častilci dela in lika Janše bodo užaljeni, da ga nisem zgoraj omenil . On je med tistimi, ki ga politika veseli ( očitno, a ne?), nima pa talenta.
Malo sem spremljal bitko za župana New Yorka. Zmagal je Mamdani. Zanimiva rasa, skombiniran med očetom črncem in materjo Indijko. Neverjeten političen talent. Neverjeten! Iz nič je premagal kandidate, ki so se valjali v milijonih $ in, ki jim je bila zmaga v naprej zagotovljena. Pri tem se seveda ne spuščam v njegovo ideološko platformo, niti v kvaliteto njegovega županovanja. O tem naj sodijo volivci.
Komentirajo lahko naročniki