Ko spremljamo ameriške republikance, evropske konservativce, Donalda Trumpa, Viktorja Orbána ali Marine Le Pen…, se pogosto zdi, da gre za del istega političnega vala. Govorijo o migracijah, nacionalni identiteti, tradicionalnih vrednotah in kritizirajo liberalne elite ter t. i. »woke« kulturo.
Toda pod površjem se skriva precej bolj zapletena zgodba. Ameriška in evropska desnica namreč izhajata iz povsem različnih zgodovinskih izkušenj, zaradi česar imata pogosto tudi zelo različne poglede na državo, gospodarstvo, vero in celo svobodo.
Čeprav uporabljata podobne slogane, gre v resnici za dva precej različna politična svetova.
Razlika že v koreninah
Razumeti razliko med ameriško in evropsko desnico pomeni razumeti njune korenine – in te so presenetljivo nasprotne.
Ameriški konservativizem ima paradoksalen izvor: utemeljili so ga revolucionarji. Ustanovitelji so se uprli britanski kroni in zgradili državo na načelih individualne svobode, omejitve državne oblasti in nezaupanja do centralne vlade. Ameriška desnica je zato v svojem jedru libertarna – brani pravice posameznika pred državo in se boji vsake pretirane centralizacije oblasti.
Evropska desnica ima povsem drugačno genealogijo. Izhaja iz obrambe obstoječega reda: monarhije, cerkve, skupnosti, tradicije. Evropski konservativci so se zgodovinsko borili prav proti liberalizmu in individualizmu, ki sta po francoski revoluciji skušala porušiti stari svet. Evropska desnica zato nikoli ni imela globokih zadržkov do močne države – pogosto jo je celo oboževala.
Liberty ni isto kot freedom
Prav pri pojmu svobode se morda skriva največja razlika med ameriškim in evropskim konservativizmom.
»Liberty« izhaja iz latinske besede libertas in pomeni svobodo posameznika znotraj države – zaščito posameznika pred samovoljo oblasti. Gre za klasično liberalno idejo, ki poudarja omejeno oblast in pravice državljana.
»Freedom« pa ima drugačne korenine. Beseda izvira iz germanskega sveta in opisuje bolj naravno, organsko svobodo človeka, ki živi brez zunanjih omejitev. Ne gre toliko za zaščito pred državo, ampak za občutek neodvisnosti in možnosti lastne izbire.
Ameriški konservativizem je skozi zgodovino združil oba pojma: nezaupanje do države in močno željo po osebni avtonomiji. Zato ameriška desnica pogosto razume svobodo predvsem kot pravico posameznika, da ga država pusti pri miru.
Evropska tradicija je bila precej drugačna. Na stari celini je država skozi stoletja igrala bistveno večjo vlogo pri oblikovanju družbe, identitete in reda. Zaradi tega evropski konservativci pogosto ne vidijo močne države kot grožnje svobodi, ampak kot njeno varuhinjo.
Država: sovražnik ali orodje?
Ta zgodovinska razlika ima povsem praktične posledice danes.
Ameriški konservativci se borijo za zmanjšanje države: nižje davke, manj regulacije, privatizacijo zdravstva in šolstva. Ronald Reagan je to strnil v slavno misel: »Vlada ni rešitev našega problema – vlada je problem.« Ideja, da je posameznik sam odgovoren za svojo usodo, je tam globoko zasidrana.
Evropska desnica – pa naj gre za francoski Rassemblement National, madžarski Fidesz ali poljsko stranko Zakon in pravičnost – pa nima nobenega problema z močno državo. Ravno nasprotno: hoče jo prevzeti in jo uporabiti za zaščito »svojih«. Domačinov pred priseljenci, nacionalnega gospodarstva pred tujim kapitalom, tradicionalnih vrednot pred liberalnim vplivom.
Zanimiv je tudi socialni vidik. Medtem ko bi ameriški republikanec ukinil državno zdravstvo, večina evropskih desnih strank javno zdravstvo in socialne transferje podpira – le pogojno jih namenja svojim.
Bog, vera in politika
Ameriška desnica je tesno prepletena z evangeličanskim krščanstvom. Vprašanja splava, molitve v šolah, verske svobode in pravic LGBT-skupnosti so v središču tamkajšnjih kulturnih vojn. Za ameriškega konservativca je vera pogosto osebno vodilo, ki ga želi prenesti v zakonodajo.
V Evropi je slika precej bolj sekularna. Čeprav se evropske desne stranke rade sklicujejo na »krščanske korenine Evrope«, tega večinoma ne počnejo iz globoke teološke prepričanosti. Krščanstvo jim je kulturni simbol, ne versko poslanstvo – sklicujejo se nanj kot na »evropski način življenja«, ki ga je treba zaščititi – na primer pred vplivom islama.
Glede konkretnih moralnih vprašanj, kot je splav, so evropske desne stranke – z izjemami, kot je Poljska – precej bolj liberalne od ameriških kolegov.
Podobno velja za nacionalizem. Ameriški patriotizem je pogosto civilni – zvestoba vrednotam in ustavi, ne krvi in zemlji. Evropski nacionalizem ima pogosto etnično ali kulturno barvo: narod kot skupnost s skupno zgodovino, jezikom in duhom, ki ga je treba braniti pred tujimi vplivi.
Ena ameriška desnica, več evropskih desnic
Razliko poglabljajo tudi različni politični sistemi.
ZDA imata praktično dvostrankarski sistem, kjer morajo vsi – od zmernih poslovnežev do skrajnih populistov – najti prostor pod enim republikanskim dežnikom. To vodi v notranje napetosti in pogosto v radikalizacijo.
Evropa ima večstrankarske sisteme, ki dopuščajo več odtenkov: zmerne krščanske demokrate, nacionalne konservativce, populistična gibanja, radikalno desnico. Zato je desnica v Nemčiji precej drugačna od desnice na Madžarskem ali v Italiji.
Podobni slogani, drugačni cilji
Kljub razlikam pa se ameriška in evropska desnica v zadnjih letih vse bolj povezujeta. Skupna jim je predvsem kritika liberalnih elit, globalizacije, migracij in progresivne politike.
Toda ko pridemo do konkretnih vprašanj – odnosa do države, socialne politike, gospodarstva ali religije – hitro postane jasno, da med njima še vedno obstajajo velike razlike.
Desnica ni ena. Je zgodba z dvema kontinentoma, dvema revolucijama in dvema povsem različnima odgovoroma na isto vprašanje: kaj sploh hočemo ohraniti?
En odgovor na “Desnica ni ena. Kako se razlikujejo evropski in ameriški konservativci in kaj sploh hočejo ohraniti?”
Dobro vprašanje : kaj sploh hočemo ohraniti?
Komentirajo lahko naročniki