Evropski kulturni razpisi naj bi spodbujali kakovost, ustvarjalnost in sveže ideje. A vse pogosteje se zdi, da jih zanima nekaj drugega: kdo si, preden sploh pokažeš, kaj znaš. Na to v svojem zapisu opozarja pisatelj Miha Mazzini, ki opisuje osebno izkušnjo z ameriškimi literarnimi revijami – in neprijetno presenečenje ob branju razpisa, sofinanciranega z denarjem EU.
Mazzini se spominja leta 2024, ko je pošiljal kratke zgodbe v ZDA. Prijavnine so bile obvezne, razen če nisi bel, heteroseksualen ali “pravilno” identitetno umeščen. Kakovost besedila? Drugotnega pomena. Če bi bila res ključna, bi bile zgodbe anonimizirane, zapiše. Toda obrazci so rasli, seznam osebnih okoliščin pa z njimi.
Po Trumpovi vrnitvi na oblast se je zgodil preobrat: konec leta 2025 so se prijavnice nenadoma skrčile. Nihče več ni spraševal po rasi, spolu ali usmerjenosti. Zgodbe so spet postale zgodbe.
Zato je bil šok toliko večji, ko je avtor v razpisu za rezidence TINY SPACES Deep Connections 2026, ki jih sofinancira EU, prebral stavek: »Prednost imajo BIPOC, LGBTQIA+ in umetnice.« BIPOC, izraz, uvožen iz ameriškega konteksta – pomeni temnopolte, staroselce in barvne ljudi. Kaj to pomeni v Evropi? Kdo je tu “avtohton” in kdo ne?
Mazzini opozarja, da gre za čisti x-izem: izključevanje na podlagi rojstva, zapakirano kot vključenost. Ob tem se poraja tudi pravno vprašanje: kako so takšne klavzule skladne z nacionalnimi protidiskriminacijskimi zakoni?
Ko EU v času zunanjih pritiskov prevzema ameriške kulturne in rasne okvire, avtor vidi nevaren paradoks: Unija, ki se rada predstavlja kot prostor enakosti, v lastne razpise vnaša merila, ki ne ločujejo med dobro in slabo umetnostjo, temveč med “pravimi” in “napačnimi” ljudmi.
Komentirajo lahko naročniki