80 let od slovenske “industrije smrti, ki ji ni para nikjer v zahodni Evropi”

21. 5. 2025, 18:01

6 minut branja
Deli

Mineva 80 let od izvensodnih povojnih pobojev na slovenskih tleh, ki jih je neposredno po 2. svetovni vojni nad domobranci, četniki, ustaši, številnimi civilisti in drugimi politično-ideološkimi nasprotniki izvedla nova komunistična oblast. “Gre za industrijo smrti, ki je trajala dva do tri tedne in ji ni para nikjer v zahodni Evropi,” pravi ugledni hrvaški zgodovinar dr. Zlatko Hasanbegović in dodaja, da je bila razlog zanje izvedba komunistične revolucije in prevzem oblasti s strani jugoslovanskih komunistov po boljševiškem sovjetskem vzoru. 

Ob obletnici tragičnih dogodkov slovenski škofje pozivajo k jasni obsodbi zločinov, pietetnemu pokopu, ureditvi grobišč, neodvisnemu zgodovinskemu raziskovanju, vzgoji za mir in konkretnim dejanjem sprave, kot so spominske slovesnosti.

“To je bil organiziran, dobro premišljen, racionalno domišljen zločinski projekt, ki je vključeval več sto likvidatorjev, celotno logistiko, transport in vse kar je potrebnega,” je pripravo in izvedbo likvidacije političnih in ideoloških nasprotnikov s strani vojni zmagovitih komunistov opisal hrvaški zgodovinar Hasanbegović. Poboji so se dogajali tudi drugje, nekaj tudi v Franciji, ampak, kot trdi, je bila “slovenska OZNA po svoji brutalnosti najhujša.” Samo v Teznem so v protitankovskem jarku v tednu dni likvidirali 20 tisoč ljudi. “Praktično vsi pripadniki slovenskih domobrancev, ki niso uspeli pobegniti v tujino, so bili likvidirani.” 

Dr. Hasanbegović dogajanje postavlja v širši kontekst, del širše strategije, ki je vključevala etnične poboje in industrijo smrti, “Ta vrsta zločina, ti izvensodni poboji so industrija smrti, ki je trajala dva do tri tedne in je ni para nikjer v Zahodni Evropi. Vsi, ki govorijo o maščevanju in podobnem, relativizirajo zločin. Ta zločinski obrazec ni postavljen leta 1945, to je samo vrhunec procesa, ki se začne takoj po 22. juniju, ko Komunistična partija po napadu Hitlerja na očetnjavo delavskega razreda celega sveta, Sovjetsko zvezo, stopi v vojno.”

In komunisti so to vojno razumeli kot “inštrument glavnega cilja: izvedbe komunistične revolucije in prevzema oblasti, pri čemer se pristopi k likvidaciji vseh “protinarodnih elementov”, to pomeni vseh politično-ideoloških nasprotnikov.” Hasanbegović še dodaja, da se te zločine da razumeti le v kontekstu elementa ideologije, pri čemer strategi zločina niso vodeni z motivom maščevanja, temveč sledijo komunističnim, boljševističnim, sovjetskim revolucionarnim obrazcem.

Komisija za prikrita grobišča je v Sloveniji evidentirala približno 700 množičnih grobišč, v katerih naj bi bilo do 100.000 žrtev, a mnoga ostajajo neoznačena in neurejena. Največje grobišče, v Teznem pri Mariboru, naj bi vsebovalo med 15.000 in 20.000 trupel. Med pobitimi so predstavniki različnih narodov, med njimi pa 14 tisoč Slovencev, predvsem članov domobranske vojske, pa tudi civilistov, žensk, otrok in drugih ideoloških in političnih nasprotnikov režima.

Slovenijo je leta 2009 najbolj pretreslo odkritje okoli 800 mumificiranih trupel, večinoma domobrancev in civilistov, zmetanih v Barbara rov v rudniku Huda Jama pri Laškem. Grobišče, ki ga je komunistični režim skušal prikriti z betoniranjem enajstih pregrad, simbolizira nerešeno vprašanje povojnih zločinov, saj naj bi v njem skupno ležalo več tisoč žrtev. S tistega časa močno odmeva tudi izjava takratnega predsednika republike, Danila Türka, da je Huda jama “drugorazredna tema.”

Kite pobitih žensk iz Barbara rova v Hudi jami

Številna množična grobišča pobitih po 2. svetovni vojni ostajajo neizkopana ali celo nezaznamovana, izkopani človeški ostanki pa ne ustrezno pokopani. Znano je nasprotovanje in onemogočanje ljubljanskega župana Zorana Jankovića, da se po vojni pobite, med njimi tudi več sto pobitih Romov, pietetno pokoplje na ljubljanskih Žalah.

Vir foto: X profil Huda jama

Naši svojci so umirali pod človeku nepojmljivimi razmerami: Ustrahovani, mučeni, zasmehovani, osramočeni, oropani vseh človekovih pravic in časti, ko so osamljeni videli pred seboj le smrt, brez kakršne koli tolažbe, le v društvu sotrpinov in njihovih rabljev”, se spominja nekdanji interniranec otroškega taborišča Petriček Franci Kindlhofer, ki so mu komunisti ubili mamo. (vir: X profil Huda jama) 

Komentar: Rok Čakš
Prav odnos do izvensodno pobitih Slovencev levi politiki najbolj načenja kredibilnost, ko govori o človekovih pravicah in spoštovanju človeškega dostojanstva

Naročniška vsebina

Preberite še:

Slovenski škofje si želijo sprave ki ne bo pozaba ali molk, temveč iskreno prizadevanje za celovito resnico, ki priznava vsako obliko trpljenja, brez potvarjanja zgodovine

 

En odgovor na “80 let od slovenske “industrije smrti, ki ji ni para nikjer v zahodni Evropi””

  1. Trta

    Ob članku se res lahko zamislimo, kako je mogoče, da se še 80 let po končani 2.s.vojni, naši levičarji še vedno hvalijo, da je INDUTSTRIJA SMRTI, velika vrednota. To je zavrženo. Temu res ne moremo reči “vrednote NOB”.

    Večina partizanov se je s srcem borila proti tujcem in za svobodo naroda.
    Medtem, pa so Komunisti že na začetku vojne imeli za vrednoto le OBLAST, do katere so prišli tako, da so zdesetkali SLOVENSKI NAROD – in tiste, ki si niso rešili življenja s pobegom v tujino, so doma kar pomorili in pometali v brezna. Tako so se Komunisti rešili opozicije in uvedli ENOPARTIJSKI SISTEM za katerega se zavzema tudi današnji Golob in njegovi kolaboranti.

Komentirajo lahko naročniki