Minule tedne so v Sloveniji vladajoča politika, njeni mnenjski voditelji, aktivisti in pripadajoči mediji na čelu z nacionalno RTV vzpostavili nov kriterij moralnosti: kdor ne trdi in zagovarja, da Izrael v Gazi izvaja genocid, je nemoralni brezsrčnež, zadnji zahojenec (kot je Franci Kek ozmerjal Boruta Pahorja), skratka neko inferiorno, intelektualno-moralno manj razvito bitje, ki si ne zasluži glasu in veljave v družbenem življenju, kaj šele v javnem prostoru.
Takšno stališče nenazadnje sovpada s splošnim intimnim prepričanjem “razsvetljenih levičarjev” o slovenskih in drugih desničarjih, ki z njimi ne delijo tako prosvetljenega pogleda na svet. V to skupino radi strpajo še “odpadnike” od levega pravovrstva, katerih najbolj tipičen predstavnik je sicer njihov najuspešnejši politik, Borut Pahor.
Tovrstna pozicija moralne nadvlade, s tujko poimenovana “virtue signalling”, ki danes tudi v svetu pri progresivcih ni nič neobičajnega, v primeru dogajanja v Gazi dobiva nove razsežnosti. Kot je pri Marcelu na TV Slovenija pojasnil Milan Kučan, gre namreč preko “političnega in pravnega vprašanja,” ki je tu inferiorno civilizacijski etiki in morali. Zato se v Gazi dogaja genocid, četudi ga kot takega ne prepoznavajo mednarodni pravniki in ga nemara ne bo prepoznalo Mednarodno kazensko sodišče, je Kučanova poanta.
— Spremljamo (@spremljamo_tw) June 15, 2025
Tisti, ki torej dogajanje v Gazi opisujejo zgolj za “vojni zločin”, morda celo “zločin proti človečnosti”, kot se je izrazil Borut Pahor, na lestvici zgražanja ne dosegajo najvišjih točk in so zato zgražanja vredni oni sami. Zato se naj v sramu in zadregi umaknejo v svoj (družbeni) kot, tam ostanejo in naj bodo lepo tiho, dokler jih kdo kaj ne vpraša ali pokliče.
In kar ni nepomembno, opisani miselni vzorec ni nekaj neobičajnega za današnjo levico tudi na številnih drugih področjih, kot ni bil nič neobičajnega za njihove komunistične prednike. In tedaj je, v drugačnih okoliščinah, vodil do narodne tragedije takšnih oziroma večjih razsežnosti, kot jo sedaj gledamo v Gazi.
Genocid na slovenskih tleh, ki mu “ni para nikjer v Zahodni Evropi”
Sledeč Kučanovem razumevanju genocida, in definiciji, ki jo je v oddaji podal voditelj Marcel Štefančič: “…otroci, ki nadaljujejo rod, etnično skupnost, nacijo, so zravnani s tlemi. Ženske, ki rojevajo otroke, ki nadaljujejo rod, etnično skupnost, nacijo, so tudi ravnani s tlemi, kar je definicija genocida,” se lahko ustavimo pri množičnih pobijanjih, ki so jih izvajali komunisti na slovenskih tleh v času po 2. svetovni vojni.
Da pri tem ni šlo za maščevanje, temveč “industrijo smrti, ki je trajala dva do tri tedne, in ji ni para nikjer v Zahodni Evropi”, je nedavno dejal ugledni hrvaški zgodovinar dr. Zlatko Hasanbegović. “To je bil organiziran, dobro premišljen, racionalno domišljen zločinski projekt, ki je vključeval več sto likvidatorjev, celotno logistiko, transport in vse kar je potrebnega,” opisuje Hasanbegović in dodaja, da vse to v službi inštrumenta glavnega cilja: “ izvedbe komunistične revolucije in prevzema oblasti, pri čemer se pristopi k likvidaciji vseh “protinarodnih elementov”, to pomeni vseh politično-ideoloških nasprotnikov.”
In zdaj za to uporabimo Kučanove besede pri Marcelu: “če ti pobiješ eno generacijo otrok sedanjih, si pobil še nekaj naslednjih generacij. Če pobiješ matere, ki rojevajo otroke, si pobil še nekaj naslednjih generacij. In cilj tega je ravno to: preprečiti, da bi Palestinci še kdaj prebivali na tem ozemlju.”
— Spremljamo (@spremljamo_tw) June 15, 2025
In ravno to je bil v resnici cilj komunistov v povojnih likvidacijah: izbris politično-ideoloških nasprotnikov in njihovega potomstva. Ne kakšen administrativni izbris, ki se je zgodil v devetdesetih in ga levica danes tako glasno obsoja, temveč naklepen fizični izbris dela naroda. To pa je definicija genocida ne samo po Kučanovih, temveč tudi po pravniških standardih.
Da ni šlo le za maščevanje nad vojnimi nasprotniki, pričajo medvojne partizanske likvidacije Romov. Kot se da razbrati iz takratnih partizanskih virov, je po zelo nepopolni oceni konec leta 1941 na območju Ljubljanske pokrajine živelo 350 do 400 Romov, partizani pa so jih samo v času od 10. maja do 22. julija 1942 pokončali najmanj 160, kar je skoraj polovica skupnega števila. Kot pišejo pri Novi Slovenski zavezi v članku Zamolčani genocid: “Množični poboj Ciganov je bil eden prvih ukrepov petdnevne ižanske republike; začela se je 17. maja, prav na dan, ko se je na drugi strani Ljubljane odpravljala na pot skupina prve nacionalne ilegale. Dober teden kasneje so partizani na enak način ukrepali v Sodražici. Pokončali so vse: moške in ženske, starce in dojenčke. Svoje nečloveško dejanje so opravičevali z »dokazi«, da je bilo to nujno za zavarovanje pred Italijani.”
Ali pa vendarle ne? Tako Kučan:
— Spremljamo (@spremljamo_tw) June 15, 2025
Policija zaradi genocida ovadila Mitjo Ribičiča, Milan Kučan takrat: “genocid je zelo huda obtožba”
Vrnimo se 20 let v preteklost. Takrat je, po odkritih številnih grobiščih povojnih pobojev s pobitimi civilisti, ženskami in otroki (Huda jama še sploh ni bila odprta, in predsednik republike Danilo Türk še ni podal svoje ocene o “drugorazredni temi”) skupina kriminalistov za genocid ovadila nekdanjega pomočnika načelnika OZNE za Slovenijo, Mitjo Ribičiča.
O ovadbi zoper Ribičiča je takrat mlada novinarka POP TV Erika Žnidaršič vprašala tudi Milana Kučana. Takole ji je odgovoril: “Kar zadeva konkretno ovadbo, je ne morem komentirat, ker ne vem, na čem temelji. To, kar je dostopno javnosti, je zaenkrat premalo.” O Mitji Ribičiču: “Jaz sem delal dolgo let skupaj z Mitjo Ribičičem tam nekje od sredine 1975 naprej. Bil je človek z veliko življenjskih izkušenj, od katerega sem se veliko naučil. Torej ga poznam iz časa veliko kasneje od tistega, na katerega se nanaša policijska ovadba.” Na koncu je nekdanjega šefa komunistov zvedava Erika vprašala še, kako se mu zdi “formulacija genocida”. Tako je odgovoril: “Genocid je zelo huda obtožba. Mislim, da bo sodišče, če bo prišlo do procesa, temeljito razmislilo in se najbrž oprlo na mnenje strokovnjakov.”
Časopis Mladina, ki je danes najglasnejši medijski promotor trditve o genocidu v Gazi, je takrat objavil naslovni intervju z Mitjo Ribičičem z naslovom: “Za vsako napako, ki sem jo storil, sem pripravljen nositi odgovornost. Nisem pa odgovoren za množične poboje.”
Odvetnik Mitje Ribičiča je takrat bil odvetnik slovitega priimka, Peter Čeferin. Ta je kmalu po ovadbi izjavil, da Mitja Ribičič ni naredil tega, kar se mu očita, da to ni genocid in da za genocid danes v Sloveniji ni mogoče nikogar preganjati (kar seveda ni bilo res in temu je pritrdilo celo sodišče).
In kako se je zgodba končala? Vrhovno tožilstvo je na sodišče večkrat predlagalo preiskavo, a so sodišča prizadevanja tožilstva z različnimi argumenti zavračala na prvi in višjih stopnjah. Končna presoja je bila, da ni neposrednih dokazov o Ribičičevi vpletenosti v zločine (čeprav obstaja dokument z neposredno povezavo “majorja Mitje” z ubitimi civilisti).
Nedvomno so takrat vplivni strici iz ozadja potegnili vse vzvode, da bi se zgodba o slovenskem genocidu končala kot se je, in da njihov mentor, od katerega so se toliko naučili, nikoli ne bi nosil pravnih posledic svojih dejanj.
Vrnitev v prihodnost
Koliko je torej danes iskrenosti, predvsem pa verodostojnosti v opredeljevanju politikov, aktivistov, medijev in mnenjskih voditeljev slovenske levice, ko gre za vojne zločine po svetu, ko pa tistega na lastnem pragu, ki se je najbolj zajedel v narodovo srce, relativizirajo, ignorirajo, celo zanikajo ali opravičujejo s “takratnimi okoliščinami”?!?
Koliko so verodostojni, ko Izraelce obtožujejo namernega ubijanja žensk in otrok, potem ko so njihovi ideološki predniki dokazano in ciljno v jame neselektivno metali vse povprek, ne samo vojakov, temveč tudi civiliste, ženske in otroke, sami pa tega niso sposobni presojati z enakimi vatli? Kdaj bo predsednica republike Nataša Pirc Musar “zbrala pogum”, “doživela hipni preblisk, in “začutila, da mora povedati več od napisanega,” ter iste besede, kot jih je v Evropskem parlamentu, uporabila za domačo morijo?
In veste, dokler tega ne storijo, jasno, glasno, brez sprenevedanja in relativiziranja, niso verodostojni, da genocida obtožujejo kogarkoli. Ker, če zaključimo z modrostmi Milana Kučana: “ne gre za to, kdo se moti, temveč za to, kar je res.” Ter še o tem, ali je vprašanje genocida lahko ideološko: “ideološko ne, ampak vrednostno, etično in civilizacijsko. Kdor pri tem upošteva neka etična merila, je na pravi strani. Tisti, ki tega ne upošteva, ki gleda samo z vidika moči, ciljev in interesa, je pa po moje na napačni strani.”
— Spremljamo (@spremljamo_tw) June 15, 2025
Da stopijo na pravo stran, Kučana, Čeferina, Mladino in ostale čakamo že več kot 30 let, na nekaj desetletij podlage.
2 odziva na “Kučan, Čeferin in drugi zanikovalci genocida”
Odličen članek, našli ste vire, poudarili ste najpomembnejše s tem, ko ste razkrili njihov uničevalski značaj. Prav nič tej kliki ne verjamem, da jim gre za Palestince, grejim predvsem za to, da vidno označijo vse, ki jih je treba iz družbe umaknit, izničit. Imajo iz,ušnje, imajo ta DNK.
Gospod Čakš, podali ste zeeelo dobre analize in primerjave.
Nekoč sem bila v neki širši družbi in je bila tam tudi ena sodnica, ki je bila prisotna na zaslišanju Ribičiča. “Toda njegov odvetnik mu ni pustil spregovoriti”, je dejala.
In ta molčečnost, za katero mu je bil v oporo odvetnik, se je tisti odvetniški hiši bogato obrestovala.
Komentirajo lahko naročniki