Zmaga ideologije, izguba naroda: zakaj je pravi dan zmage 25. junij

Vsako leto se v začetku maja znajdemo pred istim razpotjem. V koledarju piše dan Evrope. V uradnem državnem urniku pa še vedno dan zmage. In pri tem »zmaga« ne pomeni le konca druge svetovne vojne, temveč zmago ene ideologije – in poraz enega naroda. Da je v Sloveniji dan zmage še vedno 9. maja in ne 8., kot skoraj povsod drugod, ni stvar naključja. To je dediščina sovjetske časovne cone, ki jo je slovenski partijski režim privzel z vso servilnostjo vazalne province. Sovjetska zveza je 8. maja že spala, zato je konec bojev v Berlinu, ki se je zgodil pozno ponoči, v njenem pasu padel že na 9. maj. In to smo posvojili tudi mi.

In če bi šlo le za časovni pas, bi lahko zamižali. A ne gre. Gre za to, koga ta »zmaga« slavi – in koga briše. Na eni strani je bila komunistična partizanska vojska, ki je zmagala skupaj z zavezniki. Toda njen cilj ni bil svoboda naroda, temveč oblast nad njim. Njena prisega ni bila dana slovenskemu ljudstvu, temveč revoluciji. Zato je vsak, ki je tej revoluciji stal napoti – tudi če je nosil slovensko ime in govoril slovensko – postal sovražnik.

Na drugi strani je bila druga slovenska vojska, Narodna vojska, formalno razglašena 3. maja 1945 na podlagi sklepov Narodnega odbora za Slovenijo iz jeseni 1944. V času, ko se je svet že veselil miru, so ti ljudje – večinoma mladeniči – iskali rešitev v predaji zaveznikom. Toda zavezniki so jih izročili v roke revoluciji. In sledila je morija. Težko danes govorimo o »zmagi naroda«, ko pa je ta zmaga pomenila izvensodne poboje več deset tisoč ljudi, med njimi mnogih civilistov, žensk, duhovnikov, celo otrok. Danes, skoraj 80 let pozneje, vemo: izginilo je vsaj 100.000 Slovencev, ki bi jih danes imeli med nami. Če to ni izgubljeni narod, potem ne vemo, kaj je.

Včeraj je Izseljensko društvo Slovenija v svetu v središču Ljubljane znova pokazalo razliko. Razliko med tistimi, ki slavijo zmago svoje ideologije – in tistimi, ki obnavljajo spomin na izgubljeni narod. Med tistimi, ki so v imenu »osvoboditve« streljali v hrbet lastnemu ljudstvu, in tistimi, ki so – četudi pod tujim pokroviteljstvom – iskali način, kako zaščititi vero, družino in narod pred totalitarnim eksperimentom.

Pozabljamo, da je nemški Gestapo konec leta 1944 in začetek leta 1945 polovil več kot sto demokratičnih politikov in vplivnih ljudi, višje domobranske oficirje, predstavnike ilegalnih legij ter tudi častnike in domobrance po bataljonih, za katere so izvedeli, da so člani podtalne protinemške mreže. Ujete civiliste in domobrance so Nemci odvedli v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer so ostali do konca vojne. Ob koncu vojne so komunisti v Dachauu ujete domobranske častnike, ki so preživeli, skrivaj prepeljali v Jugoslavijo in jih obsodili na smrt.

Narod med mlinskima kamnoma

In tu je temeljna resnica, ki si je nočemo priznati: slovenska zgodovina druge svetovne vojne ni samo zgodba o dobrih in slabih fantih. Je zgodba o dveh totalitarizmih – nacističnem in komunističnem – in o narodu, ki je padel med mlinska kamna. Ena stran je v boju za narod morala začasno zaupati tujini. Druga pa se je v boju za oblast prostovoljno naslonila na tujino in lastni narod spreminjala v razrednega sovražnika. Prvi so končali v breznih, drugi na oblasti – in še danes določajo državni koledar.

In tu je temeljna resnica, ki si je nočemo priznati: slovenska zgodovina druge svetovne vojne ni samo zgodba o dobrih in slabih fantih. Je zgodba o dveh totalitarizmih – nacističnem in komunističnem – in o narodu, ki je padel med mlinska kamna.

In prav zato na desni ne moremo dopustiti, da se naš narodni spomin začne in konča pri breznih. Naš spomin se mora začeti pred njimi. Začeti se mora s tistimi, ki so poskušali ustaviti tok zgodovine, ki se je zdel neustavljiv. Z vaški stražami. Z domobranci. Z Narodno vojsko razglašena kot samostojna sila, ki se je želela predati zaveznikom – a je bila izdana, izročena in poklana. V teh vrstah ni bilo nacističnih fanatikov. Bili so mladeniči, bogaboječi fantje, ki so z vsem entuziazmom in brez vojaške premoči poskušali preprečiti, da bi domovina padla v roke rdečega totalitarizma. In danes jih prikazujemo kot izdajalce.

V resnici so jih izdali drugi. Tisti, ki so pod krinko svobode uvedli revolucijo. Ki so pobijali civiliste. Ki so tiste, ki niso sprejeli njihove linije, razglasili za narodnega sovražnika. In ki so tudi danes tisti, ki določajo praznike, poimenujejo ulice in razglašajo zmagovalce in poražence.

Nekateri praznujejo ideologijo, druge se spominjajo naroda

Slovesnosti v zadnjih dneh so pokazale, kako globoka je še vedno ta razlika. Nekateri praznujejo ideologijo, drugi se spominjajo naroda. Ena stran vidi leto 1945 kot vrh slovenske zgodovine, druga kot njen grob. In tu se skriva temeljna ločnica: ne gre za to, da bi hoteli obuditi spore. Gre za to, da brez pravice do resnice ni mogoče imeti narodne enotnosti.

Morda bi se morali zgledovati po Estoncih, ki pravijo, da za njih osvoboditve ni bilo – ampak le menjava enega okupatorja z drugim. In prav to bi morali reči tudi mi: Slovencev ni osvobodila Sovjetska zveza. Ni jih osvobodila Jugoslavija. Osvojili so nas domači revolucionarji, ki so ob pomoči tuje ideologije prevzeli oblast in jo desetletja utemeljevali z grobišči in terorjem. Pa čeprav nas že desetletja prepričujejo, da je njihov teror imel človeški obraz.

Morda bi se morali zgledovati po Estoncih, ki pravijo, da za njih osvoboditve ni bilo – ampak le menjava enega okupatorja z drugim. In prav to bi morali reči tudi mi

Pravi dan zmage

Zato naj bo jasno: za narod je bil pravi dan zmage leta 1991. Takrat smo prvič po razpadu Avstro-Ogrske in po kratki epizodi narodne vlade iz leta 1918 postali resnično gospodarji na svojem. Takrat nismo osvobodili le zemlje, ampak tudi spomin. Zato danes lahko pišemo, lahko govorimo, lahko obnavljamo. In prav zato nekateri tako nervozno reagirajo ob vsakem poskusu resnične presoje zgodovine.

Vsakič, ko kdo omeni, da domobranci niso bili zgolj kolaboranti, ampak del narodove obrambne reakcije na kaos revolucije, se oglasi vsa stara rdeča garda. Ker vedo: njihova »zmaga« je temeljila na molku. In danes, ko se govori, se zatekajo v staro strategijo – zasmehovanje, zaničevanje, brisanje. Že sam pojem »sprava« jim je odvraten, ker v njem slutijo nevarno bližino resnice.

V resnici pa bi moral biti 9. maj dan spomina. Spomina na tisoče, ki so padli ne kot zmagovalci, ampak kot izbrisani. Dan žalovanja za narodom, ki ga je revolucija raztrgala. In hkrati dan opomina, da tudi danes ne smemo pustiti, da se nam pod krinko »napredka« odvzame spomin.

Danes ni več vprašanje, kdo je zmagal. To vemo. Vprašanje je, ali bomo znali zgraditi resnično slovensko zavest, ki ne bo več temeljila na revoluciji, temveč na odgovornosti. In če hočemo dan zmage, potem naj bo to 25. junij – dan, ko smo postali svobodni. Dan, ko smo prvič po stoletju govorili samo v svojem imenu. In prav v tem je bistvo – zmaga ni v puškah, ni v revoluciji, ni v breznih. Zmaga je, ko narod končno dobi svojo prihodnost nazaj.