“Zmaga brez zmage”: levi komentatorji o prikriti krizi levega pola in težavah pri sestavi vlade

Povolilni odzivi znotraj levosredinskega prostora kažejo precej manj evforije, kot bi jo pričakovali po tesni zmagi Gibanja Svoboda iz situacije, ki se je še teden dni pred volitvami zdela izgubljena. Namesto slavja prevladujejo opozorila o krhkosti rezultata, notranjih slabostih in zahtevnem obdobju, ki šele prihaja.

Izpostavljamo prve premisleke dveh komentatorjev z leve in enega bližje sredini, ter še aktivnega levičarskega politika, ki v svojem slogu komentira okoliščine uspeha lastne opcije. 

Dr. Boris Vezjak: Pirova zmaga in kriza levosredinskega pola

Levičarski filozof in politični analitik Boris Vezjak volilni izid ocenjuje kot navidezno zmago Gibanja Svoboda, ki pa po njegovem mnenju razkriva globoko krizo levosredinskega političnega pola. Čeprav je Robert Golob tesno premagal Janeza Janšo, gre po Vezjaku za »Pirovo zmago«, ki »prinaša zgolj videz formalnega uspeha, v sebi pa že zrcali elemente prihodnjega poraza«.

Ključni problem vidi v zahtevnem in negotovem sestavljanju koalicije. Svoboda nima stabilne večine in je, kot pravi, »obsojena na ponižujoče iskanje partnerjev v ideološko razpršenem političnem prostoru«. Možna sodelovanja z Demokrati ali Resnico označuje za problematična – prva naj bi predstavljala »trojanskega konja Janševe politike«, druga pa prinašala »eksplozivno nepredvidljivost«. Po njegovi oceni bo morebitna vlada »krhka, heterogena in notranje konfliktna«.

Vezjak opozarja tudi na širši vzorec politične dinamike, ki temelji na logiki »manjšega zla«. Velik del volivcev po njegovem ni glasoval za programe, temveč proti nezaželenim akterjem, kar kaže na »negativno mobilizacijo« in pomanjkanje jasne ideološke identitete leve sredine. Ta zato, kljub formalni zmagi, doživlja »morda celo najgloblji poraz od osamosvojitve naprej«.

Posebej izpostavlja spremembe v razmerju moči: desni blok naj bi prvič dosegel številčno premoč v parlamentu (48 proti 40), levosredinski pa izgublja tako parlamentarno prednost kot družbeno bazo. Alarmanten je tudi trend med mladimi, kjer je SDS po njegovih navedbah prehitela Svobodo, kar vidi kot znak razočaranja nad levico.

Vezjak sklene, da Slovenijo čaka obdobje politične nestabilnosti, »krhkih kompromisov« in omejene ambicioznosti vladanja. Namesto razloga za slavje vidi trenutni razplet kot »čas za Lekadol, ne za šampanjec«.

Dr. Vesna Vuk Godina: če Golob sestavi vlado, bo izdal leve volivce, če noče izdati levih volivcev, pa ne more sestaviti vlade

Sociologinja in antropologinja Vesna V. Godina v kolumni za FokusPokus volilni razplet razume kot začetek druge, še pomembnejše politične drame: ne vprašanje, kdo je zmagal, temveč ali lahko zmagovalec sploh vlada. Čeprav je Gibanje Svoboda formalno slavilo, gre po njenem za »Pirovo zmago«, saj dejanska razmerja kažejo prevlado desnega, neoliberalnega bloka, ki naj bi zbral okoli polovico podpore.

Ključno tezo gradi na protislovju med volilnim mandatom in politično realnostjo. Golob je bil izvoljen kot »branik proti desnemu neoliberalizmu«, a bo lahko vlado oblikoval le s strankami, ki ta isti neoliberalizem zagovarjajo. Zato je, kot poudarja, »pred nemogočo izbiro: če sestavi vlado, bo izdal leve volivce; če noče izdati levih volivcev, ne more sestaviti vlade«.

Godina opozarja, da bo morebitna koalicija rezultat »pogajanj, izigravanj in izsiljevanj«, a tudi če nastane, »to ne bo vlada, za katero so mu volivci dali mandat«. Posledice vidi kot politične in družbene: izključitev Levice, potencialni politični zlom levih strank ter dolgoročno erozijo zaupanja.

Posebej izpostavlja, da volivci niso podprli »povezovalne« politike med levico in desnico. Če bo takšna vlada vseeno nastala, bo po njenem mnenju imela nizko legitimnost in bo »na novo zagnala proces produkcije nezaupanja«.

Alternativa – prepustiti oblast Janši – bi po njenem pomenila še izrazitejši premik v desni neoliberalizem. Zato situacijo opiše kot izbiro »med Scilo in Karibdo«*, iz katere ne bo izšel ne Golob ne družba nepoškodovana.
*(Primerjava “med Scilo in Karibdo” pomeni, da se znajdeš v situaciji, kjer moraš izbirati med dvema slabima možnostma, pri čemer se eni ne moreš izogniti, ne da bi tvegal drugo)

Luka Lisjak Gabrijelčič: pogled mimo klišeja o levih mestih in desnem podeželju

Tudi bolj sredinski komentator, sicer deklariran volivec Piratov, Luka Lisjak Gabrijelčič, v kolumni za N1 meni, da “leva sredina kot celota ne more trditi, da je na teh volitvah zmagala.”. Lotil se je razbijanja klišeja o levih mestih in desnem podeželju:

Lisjak Gabrijelčič v kolumni opozarja, da poenostavljene razlage volilnega izida – zlasti kliše o »levih mestih in desnem podeželju« – ne pojasnijo dejanske dinamike glasovanja. Takšne interpretacije označi kot »banalne opazke«, ki so bolj odraz naših predsodkov kot realnosti: številne analize so po njegovem mnenju zgolj »Rorschachov test naših predsodkov«.

Ključna teza kolumne je, da Gibanje Svoboda ni zmagalo zaradi prevlade v mestih ali odločilne mobilizacije civilne družbe, temveč zaradi relativno dobrih rezultatov tudi v okoljih, kjer je sicer izgubilo. V proporcionalnem sistemu namreč ni pomembno le, kje zmagaš, temveč tudi »kje in s kolikšno razliko si poražen«. Prav to je Golobu omogočilo tesno zmago: Svoboda je ostajala konkurenčna tudi v številnih podeželskih okrajih in redko padla pod 20 odstotkov.

Avtor zato zavrača tezo, da je k rezultatu odločilno prispevala civilna družba. Skeptičen je do vpliva organizacij, kot je Inštitut 8. marec, saj meni, da so volivce v manjših krajih bolj kot aktivizem prepričali konkretni ukrepi vlade, denimo zakonodaja ali sanacija po poplavah.

Ob tem opozori na pomemben signal: nižjo udeležbo v mestih, kjer bi levosredinski blok moral dominirati. Prav tam se je pokazala šibkost mobilizacije, saj »organizacije progresivne civilne družbe dobršnega dela svojih jedrnih volivcev niso uspele prepričati«.

Gabrijelčič sklene, da rezultat razkriva tiho razočaranje dela urbanega, liberalnega volilnega telesa. To pomeni, da levosredinski blok kljub formalni zmagi težko govori o resničnem političnem uspehu.

Marjan Šarec: Tokrat smo napad odbili, morda ga naslednjič ne bomo

Tako pa je po prespani noči in celem volilnem dnevu” razplet volitev iz zornega kota nekdanjega predsednika vlade, zdaj politika Svobode, ocenil Marjan Šarec:

Marjan Šarec v povolilnem zapisu ocenjuje, da je Gibanje Svoboda doseglo relativno zmago v izjemno napeti tekmi, ki pa šele odpira zahtevno fazo oblikovanja oblasti. Volitve primerja z »nogometno tekmo s podaljški in enajstmetrovkami«, pri čemer opozarja, da bo sestavljanje vlade še težje – kot »politična matematika norih razsežnosti, podobna hoji po vrvi brez palice«.

Kot enega ključnih razlogov za razplet izpostavlja napake političnih nasprotnikov. Janez Janša je po njegovem mnenju »zapravil priložnost zmage«, pri čemer kritizira njegovo ravnanje v kampanji in poudarja, da se »sodelovanje s tujci proti interesom države ni obneslo«. Ob tem opozarja tudi na nadaljevanje retorike o predčasnih volitvah.

Pomemben del analize nameni tudi razdrobljenosti leve sredine. Kritičen je do novih političnih projektov, ki so po njegovem prispevali k izgubi glasov: »3 % glasov je šlo v nič, ki bi jih danes zelo potrebovali.« Takšne pobude, pri čemer ima v mislih predvsem Prebiličev Prerod, označuje kot nerealistične in preveč samozavestne, saj naj bi že vnaprej postavljale pogoje sodelovanja, namesto da bi prispevale k oblikovanju koalicije. “Če Šarec lahko, bomo tudi mi, se ni obneslo,” se jim nekoliko poroga in cinično doda: “Držijo pa vsaj obljubo, da z nikomer ne bodo šli v vlado. Ne z Golobom, ne z Janšo.”

Šarec poudarja tudi pomen sodelovanja znotraj dosedanje koalicije, ki jo ocenjuje kot relativno povezano ekipo, ter izpostavlja konstruktivno držo partnerjev, med drugim Luke Mesca.

V zaključku opozarja na krhkost političnega ravnotežja: »pokazalo se je spet, da vsak glas šteje«, in dodaja, da je bil tokrat »napad odbit«, vendar prihodnost ostaja negotova.