5 ključnih lekcij teh volitev, ki jih politiki v prihodnje ne bi smeli spregledati

Deset dni po volitvah, ki so prinesle pat položaj, katerega bo komurkoli zelo težko prebiti, so vse oči uperjene v relativnega zmagovalca, Roberta Goloba, ki se trudi zložiti koalicijsko sestavljanko. Njegov tekmec Janez Janša medtem na svojo priložnost čaka v zavetrju in nedvomno v ozadju preverja teren za lastne možnosti.

Negotov razplet te zagonetke ni zgolj posledica volilnega rezultata, temveč tudi okoliščin, ki so do njega privedle, pa nekaterih potez politikov, ki jim zdaj kot mlinski kamni visijo okrog vratu, ter tudi izključevalne razdeljenosti politike na dva pola, ki v to izključevalno logiko potiska tudi volilno telo.

V tem članku navajamo pet naukov za prihodnost, ki bi odpravili večino zagonetk, ki ta trenutek otežujejo sestavljanje koalicije in bi v prihodnje omogočili hitrejše in učinkovitejše formiranje nove koalicijske vlade. 

1. Izključevanje pred volitvami bistveno zapira možnosti sklepanja koalicij po volitvah

Izključevanje sodelovanja med raznovrstnimi opcijami v politiki obstaja od nekdaj. In je do neke mere tudi smiselno in razumljivo, ko gre za nepremostljive programske razlike (denimo med Levico na eni strani in NSi na drugi, saj imata diametralno nasproten program). A nikoli do sedaj se še ni zgodilo, da bi politiki v predvolilni kampanji izrekli toliko izključevanj.

Da levi pol izključuje sodelovanje z Janšo, ni nič novega.  A z izključevanjem trikratnega predsednika vlade kot bodočega koalicijskega partnerja sta svoje pozicije krepila (ali pa sta vsaj mislila, da jih krepita) predsednika Resni.ce Zoran Stevanović in Demokratov Anže Logar. Če je pri prvem to razumljivo v kontekstu črpanja iz “anticepilskega” sentimenta v covidu, ki je prvinsko netilo Stevanovićevega političnega gibanja (medtem ko programsko nikakor niso toliko navzkriž), je pri nekdanjemu pomembnemu politiku SDS-a Logarju to manj smiselno.

Jasno želel si je uveljaviti tretjo pot in na to stavil vse, a na koncu pogorel. Predvsem zaradi napačne politične ocene situacije v zadnjih dneh kampanje, ko zaradi povečane polarizacije za tretjo pot enostavno ni več ostalo dovolj prostora. Jasna opredelitev (tudi) proti Janši na POP TV nekaj ur pred volilnim molkom je bila za Demokrate kontraproduktivna. Odnesla jim je odstotek ali dva, obenem pa Logarja sedaj postavila v težko situacijo, ko je jasno, da razen izbire med Janšo in Golobom tretje poti do vlade skorajda ni, odločitev za opozicijo pa pod grožnjo predčasnih volitev lahko vodi tudi do razpada njegove poslanske skupine, v katero povrh vsega sam ni bil izvoljen.

Tudi druga navzkrižna izključevanja med politiki močno otežujejo povolilno kombinatoriko in jasno je, da brez vsaj nekaj zarečenega kruha koalicije ne bo mogoče sestaviti. In ker se predčasnim volitvam želijo izogniti številni, v prvi vrsti pa sveže izvoljeni poslanci, se ga bo nekdo moral najesti.

2. Ideja tretjega bloka doživela močan udarec, še preden je dejansko zaživela. A zdaj se obuja v novi obliki

Tretji blok v slovenski politiki, ki bi presegal delitve na duopol, ki koristijo dominantnima silama na levi in desni, se je še pred kakšnim letom zdel realna možnost in izbira. Ne toliko v smislu prevzema oblasti že na tokratnih volitvah, kot vzpostavljanja opcije, ki bi se lahko razvila v resno dolgoročno alternativo. A potencialni akterji tretjega bloka so k ideji pristopili sila nerodno, neodločno in nezainteresirano.

Izkazalo se je, da je Anže Logar edini, ki je vanjo iskreno verjel in jo gojil tako v srcu kot deklarativno. Za to je plačal tudi največjo ceno, ko je postalo jasno, da zanjo ni kisika. NSi je po menjavi predsednika in povezovanju z SLS in Fokusom ubrala drugačno strategijo, ki se ji je bolj obrestovala. Podobno so na drugi strani storili Socialni demokrati, a so lojalistično pozicijo do Goloba tudi plačali  s šibkim rezultatom. Nikoli je ni povsem posvojil niti četrti potencialni partner, Vladimir Prebilič, ki je kot prioriteto še vedno navajal povsem levo vlado, kar je stalo tudi njega.

Duopol, ki se je na volitvah še okrepil, državo pa potisnil še v večjo razdeljenost in izključevanje, je delno rezultat nezmožnosti naštetih, da pred volitvami stopijo skupaj in “tretji blok” jasno opredelijo kot njihovo prioritetno izbiro. To ne bi nujno zahtevalo predvolilne koalicije, dovolj bi bilo skupno stališče dveh levosredinskih in dveh desnosredinskih strank, da se ponujajo kot resna postvolilna koalicijska alternativa bodisi Golobovi bodisi Janševi vladi.

Tretji blok bi lahko žel uspeh, če bi volivci tudi verjeli,. da je tudi realno mogoč. Ko je vera v to izginila (oziroma se niti ni dobro pojavila), je pri mnogih prišla na vrsto “manj slaba izbira” in glasovanje proti osovraženi stranki ali opciji.

Ideja je zato dobila močan udarec, še preden je dodobra zaživela. Vendar ne smrtnega. Posledicam navkljub bi jo vsaj Demokratom bilo smiselno gojiti dolgoročno, saj če po eni strani pod njeno zastavo niso dosegli preboja, so po drugi strani preživeli in se za novo stranko solidnimi 6,7 % prebili v parlament. Od včeraj je oživljena v sedanji konstelaciji, ko se postavljajo zametki naveze NSi+SLS+Fokus – Demokrati – Resnica. Glede na odločitev volivcev za duopol ideja lahko preživi tudi v kakšni enostranski koaliciji, zato sama po sebi ne pomeni ovire, da v danih okoliščinah stranke, ki se zdaj povezujejo v tretji blok, vstopijo v programsko sorodno vlado.

3. Ob prepričljivem vodstvu te lahko zmage stane kakršnakoli afera, četudi se zdi, da je v tvoj prid

Kot smo nakazali v prejšnjih analizah, je vse do zadnjega tedna volilne kampanje SDS po javnomnenjski podpori prepričljivo vodila, vzpon Svobode in končen preobrat pa je omogočila afera “prisluhi”, oziroma “posnetki”. Po svoje se sliši kontradiktorno, saj je ta z razkritimi koruptivnimi praksami obremenila obstoječo oblast. A ravno spreten spin Golobove Svobode v spregi z nevladnimi aktivisti, novinarjem Mladine, špiclji Sove in tradicionalnimi mediji je v odločilnih zadnjih dneh zasenčil razočaranje levo-sredinskih volivcev nad dosedanjo oblastjo, in jih impulzivno pognal na glasovanje proti Janši – za tistega, ki ga lahko premaga. Še enkrat so ustoličili Roberta Goloba.

Najsi je Janša imel prste vmes pri lansiranju afere ali ne, nauk te zgodbe je jasen: ko vodiš, igraj ziheraško, ostani v miren in pusti nasprotniku, da se poti in tvega. S takšno strategijo bi Janez Janša ta trenutek že sestavljal novo koalicijo.

4. Tradicionalni mediji izgubljajo vpliv, a še niso za odpis

Izkazala se je še ena pomembna resnica. Čeprav so digitalni viri informiranja, predvsem video podcasti, v silovitem vzponu, so tradicionalni mediji to kampanjo demonstrirali, da še niso za odpis. Glasovanje za Golobovo Svobodo je premo sorazmerno naraščalo s starostjo prebivalstva, ki pa je praktično še edina množična publika televizijskih informativnih oddaj. TV Dnevnik, Odmevi, Politično in podobne oddaje imajo dobro gledanost predvsem v starostni skupini 65+ let, medtem ko pri mlajših drastično pade.

Mlajši volivci, ki uporabljajo raznovrstne vire informiranja, so glasove bistveno bolj porazdelili po celotnem političnem spektru, najmlajša skupina (18-24) je večinsko celo volila desno sredino. Starejši volivci, ki ostajajo zvesti televiziji in časopisom ter do njih gojijo nekritično zaupanje, pa so Svobodo izvolili kar z 42 odstotno podporo.

Po naši oceni je bil vpliv predvsem televizij, pa tudi tiskanih časopisov, na to starostno populacijo več kot očiten. In čeprav je vsako leto manjši, bodo politični strategi tudi v prihodnje še morali upoštevati, da tradicionalni mediji sicer izgubljajo vpliv, a še niso povsem za odpis.

5. Prihodnost je desnosredinska, ampak brez nagovarjanja starejših volivcev njen čas odlaša

Številne, predvsem levo usmerjene analitike, novinarje, sociologe, in druge družboslovce je šokiralo, da se po političnih preferencah med mladimi krepi desna, predvsem konservativna opcija, izgublja pa progresivna, oziroma levo-liberalna. Naslovi številnih člankov v tisku tipa:  “Med mladimi volivci nesporna zmaga SDS in trojčka NSi, kaj pravijo psihologi?” (Delo), pričajo o skrbeh na levici ob vse očitnejšem obratu mladih v konservativnost in tradicionalizem, večinoma pa v svojih analizah postavljajo napačne diagnoze.

O tem bomo na zanima.me v prihodnje še pisali. Za zdaj zgolj ugotovimo, da število mladih, ki so produkt kulture življenja (odločanja za družino in otroke) narašča, število tistih, ki v ospredje postavljajo progresivizem, karierizem in atribute kulture smrti, pa upada. Trend se bo nadaljeval, a družba se stara, ljudje živijo vedno dlje, zato s političnega vidika ni modro zapostavljati tudi starejše (babyboom) populacije, njenih navad, želja in potreb, ko gre za pridobivanje volilnih glasov.

Zakaj so pomembni, je tokrat zelo dobro demonstriral Robert Golob, ki je zadnje tedne kampanje serijsko obiskoval domove ostarelih ter propagiral zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga je v bistvu zasnovala in v nekoliko drugačni obliki sprejela prejšnja, desnosredinska vlada. Ta je tudi znova zagnala gradnjo domov upokojencev, pred katerimi so se zdaj fotografirali kandidati Svobode.

Kandidat Svobode v okraju Šmarje pri Jelšah se v predvolilnem propagandnem videu hvali z gradnjo doma upokojencev, ki je bil od gradbenega dovoljenja, položitve temeljnega kamna in začetka gradnje izpeljan v času 3. Janševe vlade. Desna sredina se s svojim doprinosom, ko gre za starejšo populacijo, tokrat ni znala toliko pohvaliti.

Katerakoli politična opcija bo želela v prihodnje zmagovati, si, kljub povečani politični participaciji med mladimi, zapostavljanja starejših volivcev, ko gre za predvolilno nagovarjanje, ne bo mogla privoščiti.