Pred prihajajočim referendumom o prostovoljnem končanju življenja oz. asistirani usmrtitvi smo se pogovarjali s profesorjem pediatrije in medicinske etike dr. Urhom Grošljem, ki je tudi mag. bioetike. Je specialist pediater endokrinolog, zaposlen na Kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Prav tako predava na katedri za pediatrijo in medicinsko etiko na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in je tudi član Komisije RS za medicinsko etiko.
Zagovorniki zakona pravijo, da zakon nikomur nič ne jemlje, le dodaja pravico za nekaj redkih posameznikov. Zakaj torej biti proti?
Zakon je problematičen na več nivojih. Morda res izgleda kot neka dodatna pravica, namenjena samo tistim, ki bi se radi odločili za samomor, spregledamo pa učinek, ki ga ima zakon na celotno družbo. Zakon ne bo škodljiv samo za mnoge posameznike, ampak tudi za zdravstvo.
Čim je neka možnost, za katero se lahko odločiš na mizi, odločanje ni več enako. Zlasti v ranljivih skupinah, recimo starejši s slabo socialno mrežo, obnemogli, bodo morali naenkrat začeti upravičevati svoj obstoj in bodo tako v bistveno slabšem položaju, celo če jih okolica k temu ne bo eksplicitno silila, saj bodo sami pri sebi o tem razmišljali.
Poleg tega imamo mi nerešeno paliativno oskrbo. Paliativna oskrba ni razvita do te mere, da bi bila na voljo vsakomur, ki jo potrebuje. Zdaj z zakonom, ki po mnenju predlagateljev zadeva 20 ljudi na leto rešujemo neko težavo namesto, da bi se ukvarjali s paliativno oskrbo, ki bi pomagala mogoče 500-krat več ljudem.
Iti v tak zakon z nerešeno paliativno oskrbo pa je nevarno. Ljudem se bo ponujala neka rešitev, ki jo bodo lahko izbirali zgolj zato, ker drugih opcij ne bodo imeli na razpolago. Ker ne bodo imeli na voljo dostopne in učinkovite paliativne oskrbe.
30 dni do specialista postaja zdaj 30 dni do usmrtitve, če vas prav razumem?
Tako nekako bi lahko rekli. Dostop do paliative bo lahko bistveno daljši kot dostop do samousmrtitve. Predlagani zakon celo predvideva, da so bolniki za samousmrtitev obravnavani prednostno. Verjetno bodo kmalu edini, ki bodo v tem roku dobili svojo »storitev«. In vsi ti se bodo odločali za samomor.
Starejši s slabo socialno mrežo, obnemogli, bodo morali naenkrat začeti upravičevati svoj obstoj in bodo tako v bistveno slabšem položaju
Celo, če bi se postavili v vzporedni svet, kjer bi Slovenija imela odlično urejeno paliativno oskrbo, pa bi takšen zakon bil sporen?
Zame absolutno. Nikoli ne smeš vzeti nedolžnega človeškega življenja.
Zdravnike nas veže medicinska etika. Mi ne jemljemo življenj, ampak lajšamo trpljenje, ohranjamo zdravje, življenje. Dokler seveda lahko pomagamo. Ne moremo se pa potisniti v vlogo, kjer bi življenja jemali. To ni nikoli sprejemljivo.
To velja za vse zdravnike, ali samo za kristjane?
Za vsakega zdravnika. Vzeti življenje je v temeljnem neskladju z našim poklicem. Če bi to spremenili, bi se znašli v konfliktu interesov. Potisnjeni bi bili v vlogo, ki niti ni v interesu bolnikov.
Pravite, zdravljenje, a ne za vsako ceno. V javnosti se pogosto pojavlja nerazumevanje, ko ločujemo med evtanazijo in opustitvijo zdravljenja. O kakšnih etičnih dilemah govorimo pri obeh?
Evtanazija in asistiran samomor sta aktivna namerna prekinitev življenja.
V primerih, ko pa medicina bolniku ne more več smiselno pomagati, pa nehamo aktivno zdraviti pacienta in se osredotočamo na lajšanje, torej paliacijo oz. paliativno oskrbo. V teh primerih govorimo o omejitvi zdravljenja, denimo, da kakšnega zdravila za njegovo osnovno bolezen ne predpišemo, ali kakšnega, ki ga je uporabljal, denimo odstranimo.
Rakav bolnik v zadnjem stadiju bolezni nič ne pridobi od še ene kemoterapije nekaj dni pred smrtjo. To bi bilo nesmiselno zdravljenje, ki ga opustimo. Nikoli pa ne opustimo paliativne oskrbe, ki traja do konca življenja.
Omejitev zdravljenja se uporabi le v primerih, ko zdravljenje njegove osnovne bolezni ni več učinkovito. Ampak to nima nobene zveze z evtanazijo. Včasih se napačno uporablja izraz za opustitev zdravljenja pasivna evtanazija. Ampak pasivna evtanazija ne obstaja. Evtanazija je po definiciji aktivna.
Kaj pa, če pacient zdravljenje, ki bi mu sicer koristilo, sam zavrne?
Vsak človek ima pravico, da se zdravljenju odreče, tudi, če bi mu bilo v korist in se prepusti bolezni. To velja, v kolikor je zmožen odločanja. Treba ga pa je ustrezno informirati, mu na sočuten način pomagati razumeti vse posledice take odločitve.
Kaj pa če nekdo določi v naprej, naj se ga denimo ne zbuja iz kome?
Tudi to možnost imamo, gre za vnaprejšnjo voljo pacienta. Človek, ki je zmožen odločanja lahko tudi v naprej določi, kakšen zdravstveni poseg si želi v določeni situaciji. Ampak poudarjam, to ni evtanazija. Gre za prilagajanje zdravljenja željam odrasle osebe. To je povsem drugače kot namerno povzročiti smrt.
Zakon o asistiranem samomoru predvideva informirano odločitev. Kako to deluje v praksi?
Naročniška vsebina
Če nekdo razmišlja o samomoru, je v hudi stiski. Se lahko človek v takšni stiski sploh dejansko informirano odloči za smrt oz. življenje?
Slovenija je po številu samomorov v svetovnem vrhu. Suicidologija, ki se ukvarja s preprečevanjem samomora oz. zdravljenjem samomorilnosti ima izjemno tradicijo. Ljudem poskušamo preprečiti, da bi opravili samomor. Marsikdo pride v življenju do točke, ko razmišlja o samomoru, a 90 odstotkov tistih, ki poskusi narediti samomor, pa jim to ne uspe, ta poskus samomora kasneje obžalujejo.
Ta situacija, psihična stiska, je pri večini ljudi prehodna in takrat potrebujejo pomoč. Če jim pomagamo, ta želja pogosto kmalu izzveni. Pri aktivni pomoči pri samomoru pa ljudi oropamo za možnost, da bi jim pomagali splezati iz te situacije, zaradi katere se odločajo za samomor. To je dodatna krivica za te ljudi.
Psihična stiska je pri večini ljudi prehodna in takrat potrebujejo pomoč. Če jim pomagamo, ta želja pogosto kmalu izzveni. Pri aktivni pomoči pri samomoru pa ljudi oropamo za možnost, da bi jim pomagali splezati iz te situacije, zaradi katere se odločajo za samomor
Kako si pomoč ljudem, da ne naredijo samomora predstavljate, v primeru, da bo takšen zakon sprejet? Kakšna je prihodnost suicidologije?
To vprašanje si zastavljajo tudi psihiatri. Znašli se bomo v zelo shizofreni situaciji. Pri nekaterih ljudeh bomo verjetno želeli preprečevati te poskuse, pri drugih, pa jim bomo izvedbo omogočali. To se mi zdi globoko neskladna situacija.
Je mogoče uzakoniti možnost samousmrtitve in preprečiti pritiske svojcev na bolnike, tako ali drugače, da se odločijo za samousmrtitev?
Mislim, da ne. Tukaj se spreminjajo stvari na več nivojih. Eno je obseg tega procesa. Predlagatelji govorijo o 20 primerih na leto, a statistike iz držav, ki imajo podobno zakonodajo, kažejo drugačno sliko. V Quebecu v Kanadi je že 7 odstotkov smrti posledica evtanazije. To je pri naši populaciji 100-krat več od številke dvajset, ki jo omenjajo predlagatelji.
In če je tistih dvajset primerov, na katere se sklicujejo predlagatelji, za marsikoga zelo prepričljivih, pa glede na omenjeno statistiko lahko kasneje govorimo o znatno večjem številu ljudi, ki bodo neutemeljeno končali svoje življenje, pri teh pa bodo razlogi večinoma bistveno manj prepričljivi.
Nekatere raziskave iz ZDA kažejo, da pri odločanju za asistiran samomor starejših ljudi lahko igra pomembno vlogo to, da ne bi bili breme svojcem. Opisani so tudi primeri, kjer posamezniku ni bilo odobreno drago zdravljenje ali pripomoček, ponujena pa jim je bila pomoč pri umiranju. Tak je znani primer kanadske paraolimpijke, ki ji država ni odobrila postavitve dvigala v njeno stanovanje, so pa ji ponudili asistiran samomor. Če to ni pritisk na najšibkejše, potem ne vem, kaj je.
Tak je znani primer kanadske paraolimpijke, ki ji država ni odobrila postavitve dvigala v njeno stanovanje, so pa ji ponudili asistiran samomor. Če to ni pritisk na najšibkejše, potem ne vem, kaj je.
Ne govorimo o teoretičnih strahovih. Takih primerov poznamo celo serijo. Ljudje, ki imajo najslabše pogoje, slabo socialno strukturo, živijo v revščini, morda nimajo urejenih družinskih odnosov – ti bodo najbolj izpostavljeni evtanazijskemu mobingu, kot to imenujemo.
Globoko sem prepričan, da se noben človek ne bi smel znajti v situaciji, ko bi moral komurkoli opravičevati svoj obstoj.
Predlagatelji pravijo, da ne ukinjajo paliativne oskrbe, ampak, da je evtanazija le njena dopolnitev. Zakaj to ne gre skupaj?
Če imajo predlagatelji iskreno željo pomagati ljudem, zakaj niso začeli z zakonom o paliativni oskrbi. Že več let se pogovarjamo o zakonu, ki bi naslovil željo okrog 20 ljudi, ne pogovarjamo se pa o zakonu, ki bi reševal 100- do 500-krat večjo skupino ljudi, da jih ohranimo človeško dostojanstvo v zadnjem delu življenja z ustrezno paliativno oskrbo.
Mislim, da bi bili bistveno bolj prepričljivi, če bi najprej prišli z zakonom o paliativni oskrbi in morda kasneje s tem predlogom.
Kaj natanko se zgodi, ko bolnik zaužije smrtonosno učinkovino?
Naj najprej opozorim, da obstajajo resni strokovni pomisleki, da učinkovine, ki se uporabljajo v ta namen, niso bile razvite in preizkušene za ta namen. V medicini imamo varovalke pri uporabi zdravil – morajo iti skozi različne faze kliničnih preizkušanj, da so na koncu lahko potrjene za uporabo. V tem primeru delamo pa kompleten obvod teh pravil. In v praksi se včasih tudi zaplete. Tako da se lahko dogaja tudi podaljšano umiranje v hudih agonijah, ko pride do bruhanja, krčev Tega, kaj potem napraviti v takem konkretnem primeru se zdravniki nismo učili na Medicinski fakulteti.
Po našem zakonu je predvideno, da bo ob bolniku zdravnik ali medicinska sestra, ki pripravita učinkovino, nastavita kanal in nato počakata do nastopa smrti. Dejstvo, da ob bolniku ves čas sedita zdravnik in sestra sam vidim kot dodaten pritisk na osebo, da si ne premisli.
Avstrija, kjer se bolniku, ki zahteva asistiran samomor, samo predpiše recept in učinkovino vzame sam po lastni presoji, ocenjuje, da se velika večina bolnikov na koncu ne odloči vzeti učinkovine. Hkrati pa se tam v ta postopek ne vpleta zdravnika in medicinske sestre. Če je ob bolniku osebje, si pa po moji oceni ne bo premislil skoraj nihče. Hkrati pa je sodelovanje pri tem veliko psihično breme tudi za osebje.
In na koncu zakon predvideva laž, da se kot razlog smrti na mrliškem listu navede bolezen, ki jo je imel, in ne asistiran samomor.
Pa vendar predlagatelji pravijo, da gre za ogromno varovalk v zakonu, ki bi preprečile kakršnekoli zlorabe. Kako gledate na te varovalke?
Nobena varovalka ne more preprečiti zlorab. V državah, ki so to uzakonile, se dogaja precej odstopov oz. stranpoti. Precej postopkov se, po nekaterih podatkih, izvaja brez eksplicitnega soglasja pacienta, ali celo na pacientih, ki niso zmožni odločanja o sebi. Potem govorimo o pomanjkljivih evidencah, pomanjkljivih presojah. Nadzor nad njimi pa je zelo vprašljiv.
Pri 300.000 izvedenih samousmrtitvah naj doslej še ne bi bilo niti enega sodnega epiloga za izvajalce, s čimer predlagatelji dokazujejo, da gre za varen postopek. Sam sem prepričan v nasprotno. Medicina nikoli ne more biti tako zanesljiva, da bi 300.000 postopkov šlo brez napake.
To torej pomeni, da očitno zataji tudi naslednji nivo varovalk. Preiskovalni organi na tem področju ne opravljajo svojega dela. To bi nas moralo še dodatno skrbeti.
Varovalke v tem zakonu so predvsem presoja komisije, zdravnikov in psihiatra. Nekateri psihiatri glede tega menijo, da v enem, razmeroma kratkotrajnem obisku, ni mogoče oceniti, ali je človek v psihični stiski in dejansko zmožen take odločitve. Ta varovalka s tem ne bo učinkovita.
Precej postopkov se, po nekaterih podatkih, izvaja brez eksplicitnega soglasja pacienta, ali celo na pacientih, ki niso zmožni odločanja o sebi.
Pogoj za sodelovanje v komisiji pa je ne uveljavljanje ugovora vesti. Torej bodo v komisijah aktivistični zdravniki?
To po svoje razumem. Komisija, v kateri bi zdravnik uveljavljal ugovor vesti ne bi nikogar usmrtila.
Je pa res, da bo po oceni zdravniške zbornice okoli 90 odstotkov zdravnikov uveljavljalo ugovor vesti.
Omenili ste tudi laganje v mrliškem listu. Zakaj bi zakonodajalec sploh kaj takega predpisal?
Se tudi sam sprašujem. V državah, ki so morda bolj urejene kot naša, denimo Belgija, Nizozemska, imajo težave pri teh evidencah. Pri nas pa bo še težje imeti urejene evidence in še več možnosti za prikrivanje realnih podatkov.
Še en razlog pa je morda ta, da bodo lahko svojci uveljavljali police pri življenjskih zavarovanjih.
Torej še zavarovalniška goljufija.
Lahko bi tudi tako temu rekli, v kolikor bo res tako.
V Kanadi se je po uvedbi evtanazije opazno povečala preprodaja organov. Zdaj jih celo izvažajo. Pomemben delež prihaja od evtanaziranih pacientov. Gre tudi tukaj iskati kak motiv za uzakonitev samousmrtitve?
Naročniška vsebina
Nekateri vidijo v asistiranem samomoru tudi neke vrste rešitev za starajočo se družbo. Kako razumete ta vidik zakona, češ, da bomo razbremenili zdravstveno in pokojninsko blagajno?
Sami predlagatelji so izračunali te prihranke. Seveda predlagatelj zakona mora narediti izračune, kaj zakon pomeni za družbo in ni bilo težko dokazati, da je novi zakon finančno ugoden za zdravstveno blagajno.
Hkrati se pa s tem še veča posreden pritisk na stare ljudi, da se odločijo za samousmrtitev. Dovolj je že subtilen pritisk, da se bodo nekateri umaknili »v javno dobro«.
Kaj nam to pove o družbi, ki sprejema asistiran samomor kot način uravnavanja javnih blagajn in lajšanja trpljenja?
To je izredno zaskrbljujoče. Način, kako se pristopa do starih in obnemoglih. Problem je, da staranje in obnemoglost odrivamo na obrobje. Ne želimo videti njihovega trpljenja.
Družba bi morala ponuditi pomoč in jim dati občutek, da niso odveč. Družba kot celota in vsak od nas. Večina trpljenja ni telesnega, pač pa psihosocialnega. Imamo epidemijo osamljenosti med starimi in bolnimi ljudmi. Rešitev zanje pa nikakor ni asistirano umiranje, ampak ponuditi pomoč, dati občutek, da niso odveč, izkazati ljubezen iz njihove okolice.
Epidemija osamljenosti je razširjena tudi med zdravimi.
Drži. Če pogledamo trende osamljenosti vidimo, da se populacija stara, veliko ljudi se nikoli ne veže, živijo v majhnih skupnostih, majhnih družinah, nepodpornih socialnih skupinah. Teh ljudi bo čedalje več. To bi nas moralo zelo skrbeti.
Rešitev pa nikakor ni asistirano umiranje, ampak ponuditi pomoč, dati občutek, da niso odveč, izkazati ljubezen iz njihove okolice.
Komentirajo lahko naročniki