Zapiski iz Kijeva: Cena svobode – mesto v vojni, mesto v nenehnem stresu

Teče četrto leto vojne v Ukrajini. V prvi ofenzivi je ruska vojska že vstopila v zunanja predmestja Kijeva, v trenutku, ko so najbolj napredovali nad ukrajinsko prestolnico, so zaprli štiri od petih ključnih vpadnic v mesto. Promet je bil tedaj mogoč le v smeri jugozahoda, proti Odesi. Po začetnih tednih so se iz okolice Kijeva ruski vojaki umaknili in se osredotočili predvsem na jugovzhod Ukrajine, na Donbas in kopenski most do polotoka Krim v regijah Zaporožje in Herson.

Življenje v Kijevu pa se je na prvi pogled vrnilo v normalne tirnice. Na prvi, površen pogled. Pozornejšemu opazovalcu pa ne uide cena vojne, ki jo plačuje ukrajinsko ljudstvo.

Kijev se zdi na prvi pogled običajno vzhodno-Evropsko mesto, z izjemno kulturno dediščino v starem centru, hkrati poškodovano s sovjetsko enolično arhitekturo, v zadnjem času z rahlim pridihom modernosti.

Tipično vzhodno-evropsko mesto

Ulice so polne avtomobilov, ljudi, javni promet, tako vlaki, kot avtobusi, tramvaji in podzemna železnica delujejo. Enako semaforji, ulice so zvečer razsvetljene z javno razsvetljavo. Mesto, sploh v središču, ni porušeno, kot mesta, katerih posnetke vidimo s frontne linije, kjer je povsem uničena večina stavb.

V šolah poteka pouk, uradi, podjetja in institucije delujejo. Bencinskih črpalk je približno dvakrat toliko kot pri nas, trgovine so odprte, police dobro založene. Začetek invazije je presekal dobavne verige, a že po nekaj tednih so se te znova vzpostavile. Problem tako ni, da artiklov ne bi bilo mogoče kupiti, pač pa, da so vse dražji. Vojna ekonomija poganja inflacijo, ki pa ji dohodki Ukrajincev še zdaleč ne sledijo. Sploh uvoženi artikli v trgovini niso bistveno cenejši kot pri nas. Nakup lokalnih izdelkov je znosnejši, a z dohodkom, ki ga prejme Ukrajinec, se cene zdijo zelo visoke, mi zaupata Kijevčana Sergej in Ljudmila.

Zračni napadi tudi večkrat dnevno in permanenten stres

Bistveno višja od cen v trgovini je cena na zdravju prebivalcev. Življenje v vojni namreč pomeni konstanten stres. Nikoli ne veš, ali boš dočakal naslednji dan, ga bodo tvoji bližnji? Boš jutri še imel stanovanje, avto?

Čeprav je Kijev več sto kilometrov oddaljen od frontne linije, je redno tarča ruskih zračnih napadov. Med našim pogovorom se oglasi sirena. Telefonska aplikacija nas poziva, naj se zatečemo v zaklonišče. »Od začetka smo skoraj vsi vedno hodili v zaklonišča, ko so se oglasile sirene,« pove Sergej, zdaj pa redno v zaklonišča hodijo samo nekateri. Včasih, ko zadane kak blok v bližini se malo bolj zaveš, in nekaj časa spet bolj redno hodiš v zaklonišče, sicer pa ne.

Na X in predvsem na kanalih na Telegramu preverimo, kaj se dogaja. Zadeta je bila tovarna na drugem koncu mesta. Kmalu lahko vidimo tudi posnetke. Tokrat ni bilo smrtnih žrtev. Po dobre pol ure pride signal za konec nevarnosti.

Sirene se oglasijo večkrat v dnevu in noči. Pogosti nočni napadi tudi kratijo spanec prebivalcem mesta. Samo v času našega dvodnevnega obiska so se sirene oglasile petkrat in v zaklonišču bi lahko preživeli več ur, preden je nevarnost mimo. Balistična raketa je tako hitra, da so sirene, ki bi opozarjale pred njimi, prepozne. Droni so počasnejši, a nad Kijevom jih večino prestreže proti-zračna obramba.

Ulice med opozorilom za nevarnost zračnega napada niso bistveno bolj prazne. Se pa zaprejo nekatere trgovine, lokali, kinodvorane in uradi. Čeprav pogosto nadaljujejo s svojimi opravki, je med ljudmi začutiti več napetosti. Ko pride signal za konec nevarnosti zračnega napada, pa si mnogi vidno oddahnejo.

»Težko je načrtovati dan. Obiščeš upravno enoto in lahko ostaneš zunaj več ur, ker je sirena za zračni napad. Celoten urnik se ti podre. Vmes si živčen, ker ne veš, ali so žena in hčerki v redu.« Tako je videti ta konstanten stres, pove Sergej. »Ne le načrtovanje dneva, tudi dolgoročno načrtovanje življenja je težko. Nikoli ne veš, kakšne bodo razmere čez nekaj mesecev,« ga dopolni žena Ljudmila.

Domovine ne damo

Ob začetku vojne sta se s hčerkama umaknila k njenim sorodnikom na zahod Ukrajine. Kot IT-ijevec in pravnica sta lahko del službenih obveznosti opravila na daljavo, kot se je po nekaj tednih na daljavo vzpostavil tudi pouk. Po pol leta so šole opremili z dovolj zaklonišči, da so se učenci lahko vrnili k pouku v živo.

Junija 2022 so se vrnili v Kijev. Pot v tujino je za Sergeja nemogoča. Polnoletni moški ne morejo zapustiti države, saj so lahko vpoklicani v vojsko. Ljudmila in hčerki bi lahko odšli, a ne nameravajo. »Tukaj je naš dom, tu smo doma. Nočemo se seliti v tujino. Ne pustimo si vzeti našega doma,« sta jasna.

Na zadnjih volitvah nista volila Zelenskega. Tedaj ju ni prepričala njegova a-političnost, s katero se je kot igralec podal na volitve. Slovenci smo ga tedaj primerjali z Marjanom Šarcem. Medtem, ko je bil Šarec znan po svojih stand-up nastopih na veselicah in vlogi v Radiu Ga-Ga, je Zelenski zaslovel s serijo Sluga naroda, kjer igra predsednika Ukrajine. Kasneje je tudi stranko poimenoval po naslovu serije.

»Zelenski nas je naredil ponosne«

Čeprav še danes ne podpirata vseh njegovih politik in opozarjata na nekatere napake, ki jih je naredil tudi v času vojne, sploh pri spodleteli ofenzivi spomladi 2023, ko je ukrajinska vojska utrpela hude izgube. A hkrati poudarita, da cenita njegov trud in prizadevanja za zagotovitev mednarodne pomoči in ohranjanja morale v državi. »Zelenski nas je naredil ponosne,« poudarita, s čimer imata še posebej v mislih prve dni vojne, ko so Američani Zelenskemu ponujali, da ga evakuirajo iz države, a se je odločil ostati, Zahodu pa sporočil: »Potrebujem strelivo, ne prevoza.«

Premirje da, ozemlja in ljudi pa ne moremo prepustiti Rusiji

Postavim jima še vprašanje, za katerega pravita, da je najtežje: »Pod kakšnimi pogoji bi bil za Ukrajince sprejemljiv mir?« Zagotovo bi takoj podprli premirje. Vojna jih izčrpava, tako na psihični, kot nenazadnje tudi na človeški in ekonomski ravni. Samo med njunimi poznanstvi je vojna že vzela približno 50 prijateljev, sorodnikov in znancev, k sreči pravita, nikogar od res najbližjih.

A če je pri premirju odgovor jasen, je dilema toliko večja pri vprašanju trajnega miru. Krimu bi se lažje odpovedali, medtem ko regijam na celini bistveno težje. Povsem nesprejemljivo pa bi bilo, da bi Rusi v mirovnem dogovoru zasedli dele ukrajinskega ozemlja, ki ga niso okupirali. Že glede trenutne frontne linije bi težko sprejeli, da bi ozemlje za črto postalo mednarodno priznano del Rusije. Tudi tam namreč živi več milijonov Ukrajincev, ki upajo na osvoboditev. Želijo si živeti v svobodi in uporabljati svoj jezik, živeti svojo kulturo. Zavedajo se, da pod Rusijo svobode ne bo, prav tako ne njihove kulture, zato so se še vedno upirajo ruski okupaciji, kolikor le lahko.

Od začetka vojne leta 2014 se je odnos do jezika bistveno spremenil. V Sovjetski zvezi drugorazredni jezik je bil za mnoge, sploh v urbanih okoljih tuj in se ga kot otroci niso naučili. Tudi po razpadu Sovjetske zveze je ruščina v velikem delu Ukrajine ostala pogovorni jezik med ljudmi. Po letu 2014 se v glavnem uporablja ukrajinščina, ruščina pa je potisnjena na stran. Kljub temu še vedno obstajajo šole, kjer je ruščina učni jezik. Prav tako, predvsem po mestih, obstajajo posamezniki, ki z nostalgijo gledajo na sovjetske čase in verjamejo, da bi jim bilo pod Rusijo boljše, a so v glavnem potuhnjeni in v izraziti manjšini.

Izgubljena življenja, največja cena vojne

Kijev ostaja izjemno mesto, svojevrstna zibelka slovanske kulture, saj je eno najstarejših slovanskih mest. Katedrala Sv. Sofije stoji že skoraj tisoč let in je starejša od razkola med katolištvom in pravoslavjem. Izjemni arhitekturni center je skoraj nepoškodovan in na prvi pogled sledi vojne sploh ni zaznati.

A ko pogledaš bolje in veš kaj iskati, jih hitro vidiš. Okna zadelana z iveralnimi ploščami, bloki, kjer so v oknih namesto stekel polivinili, delno porušene stavbe, manjkajoče fasade. Prebivalci hitro po napadih sanirajo najosnovnejše dele stavb, tako da včasih na hitro sledi napadov, ki niso sveže, spregledaš. Na obrobju, v smeri proti Buči in Irpinu, kjer so nekaj tednov bili tudi ruski vojaki, pa so brazgotine bolj vidne, vseh porušenih stavb pa še niso obnovili.

A bolj kot karkoli drugega, je pretresljiv zid žrtev ob Mihajlovi katedrali in zastavice na trgu Maidan. Slike in imena vojakov, ki so padli v vojni se zdijo neskončno dolgi. Za vsako fotografijo pa fant ali mož, ki je sanjal o prihodnosti, ki je bil nekomu sin, ljubljena oseba, prijatelj, morda komu oče, brat, stric. Ko te slike in zastavice opozorijo, da je za vsako od njih zaradi Putinove agresije prehitro in nasilno ugasnilo življenje, takrat se resnično zaveš, kakšno ceno za svobodo plačuje ukrajinski narod. Ne le za svojo svobodo, nenazadnje je njihov boj tudi boj za našo svobodo.