Nedavna ameriška vojaška operacija v Venezueli, ki se je končala z zajetjem predsednika Nicolása Madura, je v mednarodni javnosti sprožila ugibanja o usodi Tajvana. Številni kritiki opozarjajo, da bi Peking lahko enostransko dejanje Donalda Trumpa uporabil kot precedens za lasten napad na otok.
Vendar pa David Sacks v svoji analizi za Council on Foreign Relations poudarja, da dejanja Washingtona v Latinski Ameriki ne bodo bistveno vplivala na strateške izračune kitajskega voditelja Ši Džinpinga.
Sacks trdi, da Peking Tajvana doslej ni napadel – ne zato, ker bi čakal na ameriški zgled, temveč zato, ker Kitajska še vedno nima dovolj zaupanja v uspeh vojaške operacije ob sprejemljivih stroških. Dokler Peking ne bo prepričan, da lahko premaga koalicijo pod vodstvom ZDA, se bo držal strategije pritiska in prisile, ne glede na dogajanje v Venezueli.
Analiza izpostavlja ključno razliko med ameriško operacijo in kitajskimi ambicijami:
ZDA v Venezueli: Operacija je bila omejena na odstranitev voditelja, brez jasnega načrta za dolgotrajno upravljanje države.
Kitajska na Tajvanu: Peking si želi popolne in trajne priključitve otoka. Odstranitev tajvanskega vodstva bi bil le prvi korak; Kitajska bi morala na otok poslati stotisoče vojakov, zavzeti mesta in uvesti vojaško upravo nad 23 milijoni ljudi, kar je neprimerljivo zahtevnejša naloga.
Kitajska že vrsto let vztraja, da je vprašanje Tajvana “notranja zadeva”, zato zanjo norme o suverenosti in mednarodnem pravu v tem primeru sploh ne veljajo. Trumpovo domnevno kršenje mednarodnih norm v Venezueli tako ne spremeni kitajskega pravnega pogleda na Tajvan.
Prav tako Sacks zavrača tezo, da bi ameriško dejanje odvrnilo zaveznice, kot so Japonska, Avstralija in Filipini, od podpore ZDA v pacifiški regiji. Te države se pri svoji varnosti ne zanašajo na moralno doslednost Washingtona, temveč na vzdrževanje ravnovesja moči v regiji, ki neposredno vpliva na njihovo lastno varnost.
Čeprav Venezuela ne spreminja kitajskih načrtov, pa Tajvanu pošilja pomembno opozorilo. Uspeh ameriških specialnih enot pri prodoru v močno varovano območje in zajetju Madura kaže, kako ranljivo je lahko politično vodstvo.
“Kitajska že zdaj v Notranji Mongoliji gradi replike tajvanskih vladnih palač za vaje napadov,” opozarja Sacks. Tajvan bi moral po njegovem mnenju nujno povečati investicije v zaščito vodstva in pripraviti robustne načrte za kontinuiteto vlade v primeru t. i. “udara za obglavitev”.
Kljub legitimnim kritikam Trumpovega posega v Venezueli – od pomanjkanja posvetovanja s kongresom do odsotnosti načrtov za prihodnost Venezuele – strah, da je to “zelena luč” za Kitajsko, ostaja neutemeljen. Kitajska se bo za uporabo sile odločila le takrat, ko bo vojaško pripravljena, ne pa zaradi dejanj ZDA na drugem koncu sveta.
En odgovor na “Zakaj Trumpov poseg v Venezueli ne pomeni “zelene luči” za kitajsko invazijo na Tajvan”
Seveda nima Tajvan z mednarodnim pravom nobene zveze. Mednarodno pravno je ta problem že davno rešen. Ostane samo še eksekucija.
Komentirajo lahko naročniki