Nekdanja komunistična Evropa je po padcu železne zavese na verskem področju doživela ponovno rojstvo. Na Poljskem polne cerkve in Janez Pavel II. kot narodni junak, na Hrvaškem Alojzij Stepinac kot simbol odpora, v Romuniji in Rusiji pravoslavje kot del nacionalne renesanse.
V Sloveniji pa tišina. Samo nekaj let po osamosvojitvi je vse potihnilo in danes ogromnih, množičnih verskih manifestacij ni na vidiku, sploh v urbanem okolju. Ostajamo med vodilnimi v Evropi po deležu nereligioznih, po negativnem odnosu do Cerkve kot institucije pa smo med nekdanjimi socialističnimi državami nedvomno na prvem mestu.
Zakaj ravno mi, smo vprašali zgodovinarja in teologa dr. Aleša Mavra. In sproti ugotovili, da za katolištvo na Slovenskem še zdaleč ni vse črno, saj se tako rekoč rojeva na novo.
O tem pričajo tudi raziskave javnega mnenja in popisi po kategoriji verstev. Po popisu 1991 se je za kristjane opredelilo 74,8 % Slovencev, leta 2002 le še 60 %. Novejši podatki iz registra (2022) kažejo okoli 60-64 %. Na Hrvaškem je po popisu 2021 kristjanov ( katolikov, protestantov, pravoslavcev) okoli 93 % celotne populacije, na Poljskem okoli 91 %, na Slovaškem (z zelo močno grkokatoliško in protestantsko manjšino) okoli 84 %. V vse to spadajo ljudje, ki se vsaj delno identificirajo s Cerkvijo in vero ali zaradi nauka ali zaradi tradicije.
Slovenija je edina v regiji s tako strmim padcem, kar se kaže tudi v močnem vplivu Cerkve, ki ji sledijo tudi verniki, ki so denimo leta 2015 na referendumu o LGBT na Slovaškem z ogromno večino zavrnili posvojitve in poroke istospolnih. Podobno so na Hrvaškem leta 2013 z dvotretjinsko večino podprli ustavno definicijo družine kot skupnosti moškega in žene.
V Sloveniji je sicer na zadnjem referendumu o asistirani samousmrtitvi konservativni pol s Cerkvijo zabeležil zmago a je bila ta dosti bolj tesna kot v drugih državah, kar kaže, da je Slovenija v tem oziru posebna. Slovenija ni sicer tako nizko kot Češka (vsega 20 % kristjanov 2025), a je treba povedati da je sam delež kristjanov v Sloveniji po letu 2002 težko oceniti po objektivnih virih, saj SURS ne beleži več narodnosti in vere, zato se je treba zanesti na raziskave, ki pa razkrivajo zanimive podrobnosti.
Slovenci verujejo, a po svoje
Raziskava Slovensko javno mnenje (SJM) 2025 kaže paradoks,
Naročniška vsebina
Aleš Maver: pri Slovencih vera ni postala simbol narodovega preživetja
Zgodovinar in teolog dr. Aleš Maver vidi ključ v zemljepisni usodi Slovencev. “Bistvene razlike med Slovenijo na eni strani in Hrvaško, Poljsko ali Srbijo na drugi ne vidim toliko v odsotnosti kulta bojevitih krščanskih voditeljev in svetnikov-vojščakov, marveč v zemljepisno pogojeni okoliščini, da Slovenci drugače kot omenjeni narodi niso živeli na versko-politični meji.”
Naročniška vsebina
Paradoks: mladi Slovenci vernejši od svojih staršev
Vendar pa raziskava Patmos vrača upanje v sicer spečo religioznost in njen potencial pri Slovencih.
Naročniška vsebina
Slovenija je edinstvena, vera tu ni izginila, le postala je tiha, zasebna, fluidna. Ni ateizma kot v Estoniji, a tudi ni množične pripadnosti kot na Poljskem. Kljub vsemu pa je lahko pogled v prihodnost previdno optimističen. Zgodovinska specifika je izziv, a tudi priložnost, da vera spet postane živ odnos, ne le dediščina. Morda ravno v tej tišini tiči moč za novo prebujenje.
3 odzivi na “Zakaj je Slovenija sredi katoliških narodov postala otok ateizma in kaj nakazuje, da se to vendarle spreminja”
Po osamosvojitvi ni prišlo do lustracije, je povedano zgoraj. Dobro bi bilo, da bi se enkrat vsedli in zmenili o tem kakšne spremebe smo hoteli s samoosvojitvijo? Prepričan sem, da smo na referendumu glasovali zgolj o odcepitvi od Beograda ( denar po Savi navzdol, smo bili napačno prepričani) in ne o čistki vrednostnega sistema. O tem nismo nikdar glasovali. Tudi nismo imeli ustavodajne skupščine, tudi ne referenduma o ustavi. Nekako potihoma smo se sporazumeli samo o tem, da se bomo prenašali, tolerirali. In popolnoma nič več . Za lustracijo npr. kadrov v raznih strukturah se nismo zmenili. Če pa smo že nekaj rekli na to temo, je nismo izvedli. Nismo znali ali nismo hoteli. Ali preprosto ni bilo mogoče. Slovenski kadrovski bazen je namreč zelo ubog. S kom bi pa na primer zamenjali vso policijo ali sodnijo? Realnost diktira rešitve, ne naše želje.
Ne bi bilo slabo, da bi ta naša desna stran političnega spektra sprejela dejstvo, da je odpor proti , recimo temu, rekatolizaciji hud in ima svoje temelje. Šele potem se da kaj spremeniti. Najprej pravilna diagnoza.
Komunistični sistem je bil temeljit v OBVLADOVANJU vsega, tako SODSTVA, ŠOLSTVA, VOJSKE, POLICIJE in tudi MEDIJEV.
Kdor ima medije, ta zmaguje na volitvah. In naša Nacionalka je taka, kot bi jo vodil Komite Zveze Komunistov. Ker to ni nacionalka v svojem poslanstvu – imamo še vedno nekaj podobnega, kot je bilo v času Komunizma, ki Cerkve ni prenašal. In te “lovke” še danes ovirajo demokratizacijo.
Prevrat leta 90-91 so izvedle ZSMS in nekaj intelektualcev od katerih ni bil noben konfesionalen. Konfesionalni, katoliški del opozicije ( če je ta sploh bila) je bolj čakal kaj se bo zgodilo. Tudi DEMOS je hitro razpadel in SKD, krščanski demokrati so ostale sami , vse do danes precej nepomembna stranka v parlamentu ( vsakič sem jih volil), ki doseže maksimalno do cca 10%.
Od kod torej fantazije o rekatolizaciji Slovenije. Toliko nas je, ko nas pač je. Vsako leto manj. Z demografijo vred.
V demokraciji ima večina oblast. Zato jo tudi Platon ni maral. Če se je v nekih anketah izreklo cca 74 % Slovencev za katolike, jih ni nikoli toliko volilo za tako imenovane desne. Volili so leve. Z veliko večino, v 1 krogu 2x prvega predsednika. To so realnosti. vse ostalo so fantazije.
Hrvaški vzgled, kjer raste nekakšen “thompson” katolicizem ( in kamor nagiba, kot lahko sklepamo, tudi Janša ali katolicizem tipa Erika Kirk na pogrebu moža) pa Bog na varuj. Tovrstne zadeve se v zgodovini niso še nikoli dobro končale.
Komentirajo lahko naročniki