Navdušenje dela evropskih voditeljev nad retoriko kanadskega premierja Marka Carneyja po njegovem nastopu v Davosu je morda preuranjeno. Kot za Politico opozarja Yanmei Xie z Mercatorjevega inštituta za kitajske študije, evropska unija ne bi smela slepo slediti kanadskemu zgledu približevanja Kitajski v iskanju trgovinskega ravnotežja z ZDA — saj bi lahko s tem dolgoročno ogrozila lastno industrijsko osnovo.
Carney je v Davosu ostro kritiziral ZDA in poudaril, da se srednje velike države pri bilateralnih pogajanjih s hegemoni znajdejo v šibkem položaju. A le nekaj dni prej je v Pekingu nastopil precej bolj spravljivo, podpisal “novo strateško partnerstvo” s Kitajsko in pohvalil Xi Jinpinga kot zagovornika multilateralizma. Ob tem je Kanada pristala na drastično znižanje carin za kitajska električna vozila v zameno za omejene olajšave pri izvozu kanadske kmetijskih in energetskih surovin.
Takšen dogovor sicer kratkoročno koristi potrošnikom in primarnim proizvajalcem, a hkrati pomeni odmik od industrijske politike. Kanada tako vse bolj utrjuje vlogo izvoznice surovin in uvoznice visoko-tehnoloških izdelkov — v ostrem kontrastu s preteklostjo, ko je Kitajski prodajala jedrsko, transportno in telekomunikacijsko tehnologijo.
Avtorica opozarja, da je deindustrializacija proces z lastno politično dinamiko: z izginjanjem proizvodnih sektorjev izgine tudi njihov politični vpliv, lobistična teža pa se premakne k uvoznikom in potrošnikom, ki zagovarjajo poceni tuje izdelke. Podoben scenarij Evropa že pozna iz primera solarne industrije, ki so jo v dveh desetletjih skoraj povsem izrinili cenejši kitajski proizvodi.
Za Evropo so tveganja še večja kot za Kanado. Slednja si s svojimi naravnimi viri morda lahko privošči status »energetske velesile« brez močne industrije, Evropa pa te izbire nima. Poleg tega ima EU velik trgovinski primanjkljaj s Kitajsko, kitajski izvoz pa že zavira gospodarsko rast ključnih industrijskih držav, kot so Nemčija, Italija in Španija. Evropska centralna banka opozarja, da so prav sektorji, ki tvorijo hrbtenico evropske industrije — avtomobilska industrija, kemija, strojništvo in električna oprema — najbolj izpostavljeni izgubi delovnih mest.
Čeprav se Evropa, podobno kot Kanada, sooča z vse bolj protekcionistično in nepredvidljivo ameriško politiko, avtorica poudarja, da Kitajska ni nevtralna alternativa. Iskanje kratkoročnega trgovinskega olajšanja na račun dolgoročne industrijske kapacitete bi lahko EU strateško oslabilo — tako gospodarsko kot geopolitično.
Komentirajo lahko naročniki