Zahod gori, vzhod raste, mi pa stojimo na postaji brez voznega reda

Silvestrovo po zahodnoevropsko je postalo nekaj med vojno reportažo in reality showom. Par minut ognjemeta za turistične brošure, potem pa resničnost: goreči avtomobili, napadi na policijo, rakete v otroške vozičke. Pariz, Bruselj, Berlin. Nekje med posnetki si samo še čakaš podnapis: “Posneto brez dvojnika, izvajajte samo pod nadzorom izkušenega multikulti aktivista.”

To ni več eksces. To je vzorec. Vsako leto ista novica, nekoliko večje številke, nekoliko bolj izurjeni izgredniki, nekoliko bolj zdelana javnost, ki si govori: “Saj ni tako hudo, statistično smo varni.” Kot da je bil cilj evropske civilizacije to, da se na zadnji dan leta policija z barikadami in helikopterji bori za pravico ljudi, da sploh pridejo na javni trg.

Te silvestrske noči niso padle z neba. So posledica desetletij politike, ki je državo spremenila v socialno menzo brez pravil hišnega reda. V imenu progresivnosti je migracije razumela kot spiritualno vajo: odpreš meje, zapreš usta, vmes pa upaš, da bo globalni jug čudežno ponotranjil evropsko civilizacijo, ne da bi se ta sploh smela omeniti. Nacionalna identiteta je bila razglašena za fašizem, pravila hišnega reda za mikroagresijo, zahteva po osnovni lojalnosti državi pa za “rasizem”. Zdaj imaš v predmestju generacije mladih moških, ki jim nihče ni upal povedati, da se v gostovi hiši ne zažiga avtomobilov.

Te silvestrske noči niso padle z neba. So posledica desetletij politike, ki je državo spremenila v socialno menzo brez pravil hišnega reda

Zahod utrujen, Vzhod vitalen

V tem času se dogaja še nekaj drugega, kar mainstream raje zamolči: zahodni del Evropske unije je civilizacijsko utrujen. Demografsko se stara, gospodarsko jo prehitevajo vsi, kulturno se ji trese samozavest. V tem vakuumu se vedno glasneje sliši vzhod. Poljska in Češka rasteta, kot da bi želeli nadoknaditi ves socializem v enem stoletju. Gospodarstvo, infrastruktura, samozavest. Namesto da bi se opravičevali za svoj obstoj, kar počne zahodna elita od jutra do večera, si drznejo reči “mi” in se tega ne sramujejo. Še huje: do migracij iz tretjega sveta so zadržani. Za bruseljske salone skoraj herezija.

Vzhod ni brez grehov. Korupcija, notranje razprtije, zgodovinske travme. Ima pa dve prednosti, ki ju Zahod pospešeno odmetava: občutek za narod in zdravo nezaupljivost do migracijskega romanticizma. Od Varšave do Budimpešte ne verjamejo, da je nacionalna država ovira, ampak okvir. In ne verjamejo, da bo uvoz neintegriranih mas rešil njihov demografski problem. Za razliko od Berlina, kjer to še vedno razglašajo kot “napredno politiko”.

Vzhod ni brez grehov. Ima pa dve prednosti, ki ju Zahod pospešeno odmetava: občutek za narod in zdravo nezaupljivost do migracijskega romanticizma.

Slovenija v VIP loži za “pozne posnemovalce”

In kje smo mi? Uradno na Zahodu, v resnici pa v VIP loži za “pozne posnemovalce”. Naše pretežno leve vlade sanjajo, da bomo “napredna skandinavska družba”, pa čeprav nimamo ne njihovega kapitalizma ne njihovega protestantskega občutka za red. Uvažamo pa njihove zablode: ideološki multikulti, kulturo smrti, demografsko samomorilsko politiko. Vse to ob dejstvu, da nas “tretji svet” kot destinacija načeloma sploh ne zanima. Kar je morda edina resna prednost Slovenije v tem trenutku.

Migrantski kaos nam je do zdaj delno prizanesel iz enega trivialnega razloga: Slovenija večine migrantov iz tretjega sveta preprosto ne zanima. Nismo dovolj velika nagrada. Nimamo metropol, nimamo socialnih paketov kot Nemčija, nimamo kolonialnih vezi. Smo tranzitni hodnik. Ker pa gospodarsko potrebujemo delovno silo, se nam demografska slika vseeno tiho spreminja. Delež tujcev v prebivalstvu hitro raste. Prihajajo z Balkana, iz delov EU in vedno bolj tudi od drugod. Prinašajo delo, energijo, podjetnost. Prinašajo pa tudi jezikovne bariere, institucionalne pritiske, kulturne nesporazume.

Za zdaj je res, da se nam silvestrski kaos na ulicah ne dogaja. A to še ne pomeni, da smo pametnejši. Pomeni le, da smo na drugi stopnji istega procesa. Pri nas poteka tisto, kar bi Freud imenoval “potlačitev”: uradna politika živi v utvari, da je vse mogoče rešiti z novimi strategijami za vključevanje, z nekaj okroglih miz in z dobro “komunikacijo”. Medtem pa vrtci, šole in zdravstvo že dobro vedo, da se je struktura prebivalstva spremenila, politika pa se dela, kot da bo vse skupaj uredil kak nov razpis iz Bruslja.

Največja nevarnost Slovenije ni, da bomo jutri gledali goreče avtomobile v BTC. Največja nevarnost je, da bomo v glavi postali mali Pariz: prepričani, da je vsaka omemba nacionalne identitete nekaj med grehom in slabim okusom. V trenutku, ko se odpoveš lastni zgodbi, si pripravljen sprejeti katerokoli tujo – tudi tisto, ki te na silvestrovo zvečer prepričuje s kamnom v roki.

Evropa bo preživela samo, če se neha sramovati besed, kot so mejа, narod, otrok, družina, odgovornost. Če ne, bo pač preživela njena verzija na vzhodu. Tista, ki se zaveda, da “združeni v različnosti” deluje samo, če si najprej upaš reči, kdo si.

Evropa bo preživela samo, če se neha sramovati besed, kot so mejа, narod, otrok, družina, odgovornost. Če ne, bo pač preživela njena verzija na vzhodu

Slovenija ima še nekaj časa. Lahko se od zahoda nauči tehnologije in reda, od vzhoda pa treznosti in občutka za narod. Lahko pa dela to, kar dela zdaj: čaka, kateri vlak bo prej prišel mimo, in vmes glasuje za politike, ki verjamejo, da bo problem rešil nov slogan.

V vsakem primeru velja preprosto pravilo: če ne bomo imeli svojih otrok, svojih pravil in svoje hrbtenice, jih bo imel nekdo drug. In takrat ne bo več smešno, ko bo silvestrovo na ulicah. Takrat bo edino vprašanje, kdo bo še razumel, zakaj si nekoč nismo upali niti povedati, da to ni normalno. Kajti če bomo še naprej verjeli, da so “multikulti” zablode nekaj, kar se dogaja drugim, bomo nekoč s presenečenjem ugotovili, da se zgodovina ni ustavila pri Strasbourgu. Samo prišla je malo počasneje – preko Kolpe.