Zakaj bi George Orwell preziral sodobno progresivno elito

Ob nastopu mandata novega župana New Yorka, Zohrana Mamdanija, se politični analitik Charles Lane v prispevku za The Free Press vrača h klasiki Georgea Orwella iz leta 1937, Pot v Wigan. Lane trdi, da Orwellova kritika takratnih britanskih socialistov služi kot srhljivo natančno ogledalo današnjemu “woke” progresivnemu gibanju, ki v svojem prizadevanju za abstraktne ideale pozablja na ljudi, ki jih želi zastopati.

Lane izpostavlja Orwellovo ključno spoznanje: socialistični intelektualci pogosto trpijo za “hipertrofiranim čutom za red” in delavski razred vidijo le kot teoretični konstrukt, ne pa kot ljudi z lastnimi tradicijami in duhovnimi potrebami.

Lane ne varčuje s kritiko novega župana Mamdanija. Označuje ga za utelešenje tistega, kar je Orwell preziral: politika, ki zagovarja radikalne reforme (brezplačni avtobusi, dekriminalizacija spolnega dela), hkrati pa živi elitno življenje, ki vključuje drage večerje na Manhattnu in razkošne tridnevne poroke v družinskih utrdbah v Ugandi – ob tem pa ostaja sovražna do duhovnih in čustvenih potreb delavskega razreda. Za Lanea je to dokaz, da so progresivci in delavci postali “dve različni vrsti ljudi”.

Glavno opozorilo eseja je politično: ko levica zavrže tradicionalne vire smisla (družino, domoljubje, vero) in jih nadomesti z nerazumljivim birokratskim žargonom (kot so izrazi “noseče osebe” ali “deležniki”), desničarskim demagogom na stežaj odpre vrata. Ti namreč znajo nagovoriti “dušo” in instinkte, ki se upirajo hladnemu materialističnemu utopizmu.

Lane zaključuje, da je bila Orwellova Pot v Wigan literarna mojstrovina, a v političnem smislu očitno neuspešna lekcija: levica se še vedno raje ukvarja z vsiljevanjem reform “od zgoraj”, namesto da bi razumela preprosto željo delavca po “družinskem življenju, lokalnem pubu in nogometu”.