Venezuelski Slovenci so novico o prijetju dolgoletnega predsednika Nicolása Madura spremljali z mešanimi občutki veselja, olajšanja in globoke tesnobe. Po letih razočaranj in propadlih poskusov političnega preobrata se v diaspori ponovno prebuja upanje, da se avtoritarni čavistični režim vendarle bliža koncu, a hkrati prevladuje previdnost glede prihodnosti države.
V zadnjem desetletju je Venezuelo zaradi političnega nasilja, gospodarskega kolapsa in humanitarne krize zapustilo med sedem in osem milijonov ljudi. Del te množice je tudi okoli 150 venezuelskih Slovencev, ki so se v Slovenijo preselili v okviru repatriacije. Čeprav je skupnost pri nas majhna in razpršena, dogajanje doma spremljajo tesno povezani – predvsem prek družbenih omrežij – in v tišini čakajo na razplet, poroča Delo.
Med sogovorniki prevladuje prepričanje, da Madurov padec še ne pomeni konca sistema, ki ga je v 26 letih zgradil čavizem. Nekateri v trenutnih razmerah vidijo priložnost za demokratični prelom in prevzem oblasti s strani opozicije, drugi pa opozarjajo na nevaren vakuum moči, v katerem bi lahko vplivne mreže vojske, kriminalnih združb in paravojaških skupin državo pahnile v novo obdobje nasilja.
Del venezuelskih Slovencev z optimizmom pričakuje obnovo demokracije in zmago opozicijskega kandidata Edmunda Gonzáleza, medtem ko bolj skeptični svarijo pred pomanjkanjem jasnega načrta za »dan potem« ter nezaupanjem do vloge ZDA in predsednika Donalda Trumpa. Kljub razhajanjem pa vse druži skupna želja po svobodni in stabilni Venezueli, kjer bi se razseljene družine nekoč lahko znova srečale.
Čeprav se misel na vrnitev v domovino med večino še ne zdi realna, nekateri izseljenci poudarjajo, da bo obnova države zahtevala znanje, izkušnje in sodelovanje tistih, ki so jo bili prisiljeni zapustiti. Prihodnost Venezuele tako ostaja odprta – ujeta med upanjem na novo poglavje in strahom pred ponovitvijo starih napak.
Komentirajo lahko naročniki