Nisem med tistimi, ki bi z viška zmajevali z glavo nad okusi mladih. Tudi nisem dovolj star, da bi bil nostalgični varuh “edinih pravih časov” in trdil, da je bilo nekoč vse lepše in bolje. A ob fenomenu mladih pevcev, ki polnijo največje dvorane, še preden izdajo prvo avtorsko pesem, si težko pomagam, da se ne bi vprašal: kaj nam to pove o času, v katerem živimo?
Ne gre za posameznika, gre za vzorec. Za logiko in za merila.
Jakov Jozinović je star dvajset let. Prihaja iz Vinkovcev. V preteklosti se je že pojavil v televizijskih talent šovih, a tam ni prišlo do njegovega preboja. Bil je opažen, a ne priznan. Prisoten, a ne zmagovit. In prav zato je njegova nedavna eksplozija toliko bolj zgovorna: ne gre za linearno zgodbo rasti, temveč za nenaden preklop – trenutek, ko je pozornost množic eksplodirala skoraj čez noč.
Dolga desetletja je na sceni veljalo nekakšno nepisano pravilo: da so priredbe vstopnica. Odskočna deska, ne destinacija. Pevci, ki so prepričljivo interpretirali tuje pesmi, so nastopali na hotelskih terasah, porokah, slavjih, manjših dogodkih. Če so hoteli naprej, so morali ponuditi nekaj svojega. Avtorski izraz. Tveganje. Izjavo.
Danes se zdi, da je vrstni red obrnjen. Najprej slava, nato vprašanje, ali sploh imamo kaj novega povedati.
To ni moralna sodba, ampak diagnoza časa. Algoritmi družbenih omrežij ne sprašujejo po avtorstvu, temveč po odzivu. Niti po izvirnosti, temveč po deljivosti. In priredba znane pesmi – še posebej emocionalno nabite, nostalgične, a hkrati dovolj pozabljene – je idealen material. Ljudje imajo občutek, da so odkrili nekaj novega, čeprav v resnici ponovno srečajo staro.
Jakov Jozinović med priredbo skladbe “Olivera”, ki jo v izvirniku poje Đorđe Balašević:
— Spremljamo (@spremljamo_tw) January 4, 2026
Pri tem se zgodi zanimiv paradoks: izbira podcenjenih in manj preigranih pesmi ustvari vtis avtorstva. Mlajša publika teh skladb pogosto sploh ne pozna. Zanje niso “klasike”, ampak novosti. In dokler ni jasno, kdo je njihov avtor, se lahko zgodi nekaj, kar je včasih veljalo skoraj za svetoskrunstvo: da poslušalec misli, da posluša izvirnik, ne interpretacije.
Mislim si, da to ni naključje. Zdi se mi strategija.
In tu pridemo do naslednje točke, ki me bega: ideja spletne “pristnosti”. Paradoks sodobne pop kulture je, da za pristno velja tisto, kar je videti spontano, čeprav je pogosto rezultat zelo premišljenih odločitev. Lokacije, kadri, pesmi, čas in tempo objav. Vse skupaj deluje organsko, dokler ne pogledaš natančneje. Potem zagledaš vzorec.
Paradoks sodobne pop kulture je, da za pristno velja tisto, kar je videti spontano, čeprav je pogosto rezultat zelo premišljenih odločitev.
Ironija je očitna: pevec, za katerega pred letom dni skoraj nihče ni vedel, danes velja za simbol avtentičnosti. Medtem ko sam težko najdem kaj manj pristnega od nenadne regionalne evforije, ki se zgodi brez konkretnega sprožilca.
Še več ironije je v tem, da ga na oder vabijo bistveno bolj uveljavljena imena. Avtorji in izvajalci, ki so do svojega statusa prišli počasi, skozi desetletja, tudi prek spodletelih koncertov, na pol praznih dvoran, manj uspelih plošč in mnogo daljšim iskanjem lastnega glasu. Danes njihovo ime pogosto služi kot okras nekomu, ki je do množic prišel po bližnjici.
A zgodba ni tako črno-bela. In prav tu je pomembno priznanje, ki ga nočem preskočiti.
Ko sem svojima otrokoma vrtel originalne pesmi Oliverja Dragojevića ali Gibonnija, ju sploh niso zanimale. Zanju so bile nekako “stare” in oddaljene, brez konteksta. Ko pa sta iste pesmi slišala v novi interpretaciji, sta jih sprejela. Danes marsikatero poznata. Celo všeč so jima. In skozi ta obvoz sta vstopila v svet glasbe, ki bi jima sicer ostala tuja.
To ni majhna stvar. Kulturni prenos se dogaja, čeprav po nenavadni poti. In tega ne gre zanikati. Prav zato ta tekst ni napad. Je dvom. In poskus razumevanja.
Moj osebni okus je pri tem manj pomemben, a ga ne skrivam: zdi se mi, da je glas, ki danes z lahkoto polni dvorane, povprečen. Ne slab, a tudi ne izjemen. Brez tistega “nekaj več”, kar bi po klasičnih merilih upravičilo fenomen. A morda so ta moja merila zastarela. Morda ne živimo več v času vokalne odličnosti, temveč v času čustvene takojšnjosti.
Danes se zdi, da je “dobro” postalo skoraj sinonim za “deljeno”. Kar kroži med ljudmi, kar se prenaša z zaslona na zaslon, kar zbira všečke in odzive, avtomatično pridobi status vrednosti. A to je nevarna poenostavitev. Tudi marsikaj slabega se med ljudmi deli izjemno uspešno: celo odkrito sovraštvo.
Deljivost sama po sebi ni merilo kakovosti – je zgolj merilo učinkovitosti v današnjem sistemu razpršene pozornosti. In prav tu se zdi, da smo kot družba tiho privolili v zamenjavo kriterijev.
Je publika še sposobna ločiti kakovost od algoritmično vsiljene popularnosti? Ali pa smo to odgovornost prepustili platformam, ki nagrajujejo tisto, kar se najhitreje širi in ne tistega, kar najdlje traja?
Ko dvanajst- in šestnajstletniki navdušeno govorijo o majskih koncertih v Stožicah, ne vidim problema v njih. Vidim ogledalo časa, v katerem odraščajo. Časa, v katerem “it faktor” ni več nujno talent, temveč ujemanje z ritmom javne pozornosti. Slava ni več posledica poti, ampak njen nadomestek.
Čisto mogoče, da je to le nova faza pop kulture. Morda se bodo merila kmalu spet spremenila. Morda bo avtorska glasba spet pogoj, ne le opcija. A dokler se to ne zgodi, je prav, da si postavimo vprašanje: ali res vemo, zakaj nekoga ali nekaj povzdignemo?
Ne, to ni nostalgičen vzdih za preteklostjo. Je tiha skrb za prihodnost okusa.
Komentirajo lahko naročniki