Se morda spomnite filma “Vsota vseh strahov” (v angleškem izvirniku: The Sum of All Fears)? Na slovesni premieri v Los Angelesu so ga prvič predvajali konec maja 2002. Slovensko vlado je vodil dr. Janez Drnovšek. Zakaj tak uvod? Osnovna poanta te precej zaprašene holivudske uspešnice je nadvse uporabna za analizo aktualnega trenutka slovenske politike.
Za tiste, ki filma niste videli, najkrajši možni povzetek: skrajna skupina iz Evrope, ki želi vzpostaviti nov svetovni red, skuša sprožiti jedrsko vojno med ZDA in Rusijo. Pri tem skrajneži igrajo na karto nezaupanja med velesilama. Načrt je enostaven: napad z atomsko bombo na ameriška tla, za katerega bi nato okrivili Rusijo.
Dilema, ki gledalca drži v napetosti 124 minut, je očitna – bo zmagala sprevržena strategija dezinformacij, predsodkov in strahu, ali pa bo ‘nateg’ razkrit še pravi čas, preden svet dokončno zdrsne v kaos? Usoda planeta se znajde na ramenih dveh mož.
Ko gre za slovensko politiko, atomsko bombo predstavlja vse večja polarizacija med ‘edino pravo’ levico in ‘edino pravo’ desnico. ‘Skrajneži’ tudi tu igrajo na karto nezaupanja: med volivci in zmernejšimi silami na obeh polih, ki jih Milan Kučan, Janez Janša in Robert Golob v en glas opisujejo kot programsko prazne, retorično medle in vrednostno nedorečene.
Hegemoni sporočajo: sredina ne obstaja
Ste opazili, kako podobna so si sporočila trojice o črno belem svetu, v katerem ‘vmes’ ne obstaja? »Delitev na levo, desno, levo sredino, desno sredino in sredino, jaz tega preprosto ne razumem (…) Je levica in je desnica,« se te dni razburja Kučan, ki sredino označuje kot “prazno množico”.
Janša politični parket opisuje kot spopad med “demokratično opcijo”, ki je Sloveniji “vladala manj kot deset let”, in “levičarji”, ki predstavljajo “ahilovo peto razvoja”. Podobno volivcem sporoča Golob: “Jaz bi si želel, da bi se na koncu soočila dva pola: en pol, ki govori (…) z jezikom sovraštva, in drugi pol, ki govori (…) o krepitvi in graditvi javne države in družbe.”
V filmu, ki ga režirajo Kučan, Janša in Golob, so vloge zelo jasno razdeljene: Matjaž Han kot potencialni izdajalec, Vladimir Prebilič kot drobitelj ‘edine prave’ levice. Demokrati Anžeta Logarja, ki delajo škodo ‘edini pravi’ desnici, ter NSi Mateja Tonina, ki ‘edinega pravega gazdo’ izsiljuje za več ministrov kot ima poslancev.
Ali bo ‘nateg’ razkrit še pravi čas, pa bo v tem filmu odvisno najmanj od petih mož in še kakšne dame, ki jim v resnici sploh ne kaže slabo. Kar boste videli, je dober približek “vsote vseh strahov” Kučana, Janše in Goloba.
Javno mnenje: tretji blok in tretji tabor – se lahko povežeta?
Danes objavljeni izsledki raziskave Mediane za časnik Delo namreč kažejo na hipotetično možnost nečesa, kar bi lahko poimenovali tudi tretji blok. Če seštejete odstotne točke Vladimirja Prebiliča in SD levo od sredine, ter Demokratov in NSi desno od nje, se številka ustavi pri 22,7. Če dodate še SLS in Fokus, pri 25,7. Ena plus ena v politiki sicer res nikoli ni dve. A tudi zaokroževanje navzdol sporoča “računajte na nas”.
Po drugi strani velja ugotoviti, da je okoli 15-odstotna podpora za oba politična hegemona, glede na vse kapitalske vzvode, medijske monopole in s tem povezan programski čas, precej skromen rezultat in kaže, kar po treh letih ugotavljajo vsi kolikor-toliko intelektualno pošteni politični analitiki, da Golob ni alternativa Janši. “Precej avtoritarno vodijo vse skupaj,” je te dni v podkastu LDGD izrekla Nataša Briški.
Skupna točka obeh hegemonov je tudi želja po nastopanju v izrazito kontroliranem medijskem okolju. Z vse bolj očitno tendenco, da bi posegla v številčno velik mehurček politično neukih volivcev, ki sicer na ‘svojih najljubših podkastih’ običajno radi prisluhnejo drugačne vrste vplivnežem in lahkotnejšim temam.
— Spremljamo (@spremljamo_tw) June 11, 2025
Vedno več raziskav namreč kaže, da v Sloveniji volitve odločajo tisti, ki jih politika ‘štiri leta vmes’ ne zanima. Fakulteta za uporabne družbene študije (FUDŠ, spet. 2024) tako ugotavlja, da je informiranje o političnem dogajanju izjema (na primer v času volitev). Da pri večini poteka prek pomembnih drugih (partnerja, staršev, znotraj družine, med vrstniki) ter v večji meri prek družbenih kot prek klasičnih medijev.
Andraž Zorko iz agencije Valicon tako v pogovoru za podkast časnika Finance opisuje t. i. neideološki, pragmatični tretji tabor slovenskega volilnega telesa, ki naj bi se oblikoval med epidemijo koronavirusa.
— Spremljamo (@spremljamo_tw) June 11, 2025
In prav to je razlog, da Milan Kučan aktualnega predsednika vlade poziva k bolj vsebinski predvolilni kampanji
Kučan, Janša in Golob: kdo sploh še razmišlja o nasledstvu?
Če smo začeli z Janezom Drnovškom, pa še končajmo z njim. Ko je izrekel svoj morda najbolj legendarni stavek – “Gospodje, vsi, ki me pozivate k odstopu, ki me napadate, gospodje iz opozicije, saj se boste potem pobili za moje nasledstvo!” – je bil star 48 let. 10 let mlajši, kot je danes Robert Golob. Skoraj 19 let mlajši kot je Janez Janša. In kar 36 let mlajši od Milana Kučana.
LDS se je ob njegovem sestopu sesula kot hišica iz kart. Čeprav je besedo nasledstvo izgovoril v letih, ko Kučan, Janša in Golob nanjo niso še niti pomislili. Se tudi njim počasi sesuvajo monolitni levi blok, ter hegemonija na enem in drugem skrajnem robu političnega parketa?
Njihovi nedavni nastopi razkrivajo, da jih to skrbi. Tretji blok pa za zdaj kljub temu še nima razlogov za smeh. Volitve so zanje hkrati blizu in daleč. Znašli pa se bodo pred veliko nalogo: dovolj ljudi bodo morali na razumljiv način prepričati, da obstaja realna pot dialoga in sodelovanja, ki Slovenijo pelje iz dvopolnosti Kučana, Janše in Goloba.
Nasprotna stran bo namreč, tako kot v filmski uspešnici “Vsota vseh strahov”, igrala na karto nezaupanja med njimi.
En odgovor na “Vsota vseh strahov: kaj skrbi Kučana, Janšo in Goloba?”
Nekaterim je dovolj, da so Največji.
Potem pa dejansko zavlada Ta-mali in Ta-večji ostane brez moči.
Vsekakor je potrebna sloga in povezovanje.
Komentirajo lahko naročniki