Majski vikendi so pokazali, kaj lahko od politikov pričakujemo do parlamentarnih volitev

Vsesplošnemu prvomajskemu političnemu mrtvilu, ko politiki počivajo na svojih (“prijateljevih”) obmorskih vikendih, ljudje pa počivajo od toksičnega političnega vsakdana, so sledili štirje konci tedna, ki so nakazali smer, v katero se bo politična dinamika razvijala v mesecih do parlamentarnih volitev.

Najprej je vladna koalicija doživela šokanten referendumski poraz, ki je vidno (pri)zadel Roberta Goloba in njegovo prvo balerino Asto Vrečko – potrebovala sta kar nekaj dni, da sta prišla k sebi. Nato je Golob na Festivalu Svobode utrdil paradigmo »mi proti njim« in posvaril morebitne vstopajoče obraze, da na levi zanje ni prostora. Tretji vikend je nekaj podobnega na nasprotnem polu storil Janša: sodelovanja, kaj šele povezovanja pred volitvami ne bo, SDS bo na desni skušala izriniti kar se bo dalo, in če s »preživelimi« po volitvah ne bo dovolj za desno koalicijo, nič hudega,  saj so trdoživi in vajeni čakanja. Iztekajoči se vikend pa je prinesel vpogled v dileme pretendenta, ki ga Golob preventivno odganja s scene, ter še eno skupno akcijo disidentov od Janševe desničarske paradigme, ki so skupaj interpelirali še enega ministra, tokrat notranjega Boštjana Poklukarja.

Ustavimo se najprej pri pomenljivo sorodnem besednjaku, ki sta ga na zborovanjih svojih strank uporabljala oba dominantna politična akterja.

»Za razliko od drugih ne sovražimo, ampak gradimo zaupanje, ne rušimo, ampak gradimo prihodnost, normalnost temelji na dveh preprostih načelih:  spoštovanju in sodelovanju,« je na Festivalu Svobode govoril Robert Golob.

»Delali so na izključevanju, sejanju sovraštva, mi pa smo ponujali sodelovanje, nikoli nikogar izključevali,« je zelo podobno zastavil Janez Janša na kongresu SDS teden dni kasneje in v isti sapi postavil pogoje sodelovanja, ki izključijo drugo stran.

Paradigma vodje koalicije in prvega človeka opozicije je praktično identična: mi proti njim, naši proti njihovim, črni proti rdečim … pri čemer »mi« poosebljamo vse najboljše in »oni« vse najslabše. In kar je osrednje sporočilo: razen nas (in njih) za druge tu ni prostora. In če je tako, naj jasno povesta, da si želita večinski volilni sistem, kjer bosta na sceni lahko ostala sama in še lažje definirala drug drugega, ju je v petkovem Safariju lucidno prebral Mirko Mayer. Nenazadnje imata skupaj dovolj parlamentarnih glasov, da ga tudi udejanjita.

O podobnostih med obema glavnima akterjema tega mandata, ki se kar kopičijo, več kdaj drugič. Tisti, ki jih izključujeta, so do besede prišli zadnji majski konec tedna.

Požegnati ali ne požegnati …?

Najprej je v odmevnem in sporočilnem intervjuju za Žurnal Vladimir Prebilič dal vedeti, da glede vstopa na nacionalno sceno še ni sprejel dokončne odločitve, saj Kučan s svojo nedvoumno podporo cinca, brez nje pa Prebilič iz bruseljskega fotelja za levico ne namerava »z grlom v jagode«. A ni sporočil le-tega, temveč tudi, kar neobremenjeni poznavalci politične scene vemo že dolgo, a se na levi venomer sprenevedajo: da za resen politični uspeh na levem polu potrebuješ stričev blagoslov. Pred njim se je o tem večkrat javno izpovedal glavni disident trde levice, Borut Pahor in na ta račun požel zasmehovanje.

Ob pomembni sporočilnosti povedanega ostaja neodgovorjeno vprašanje, zakaj blagoslova za Prebiliča ni, ko pa je Kučan vendarle večkrat izrazil javne pomisleke glede Goloba in že nakazoval, da bo preverjeno vlogo novega (pardon, tokrat starega) obraza, zaupal »dobremu obramboslovcu«, kot je v Delovem podkastu opisal Prebiličeve reference.

Prvi pogoj – javno deklaracijo, da ne gre z Janšo, je namreč Prebilič izpolnil. A kot smo opozarjali že pred časom, se Kučanu (in javnosti) ni zavezal, da izključuje tudi druge akterje na desni sredini. Tudi v intervjuju za Žurnal je dal jasno vedeti, da je koalicija z Logarjem in Toninom mogoča, navkljub Kučanovem januarskem stališču, da »pogojev za takšno (čezblokovsko, op. a.) sodelovanje ta trenutek ni.« Po našem prepričanju je ravno Prebiličeva neizključujoča drža do zmernih političnih sil desno od sredine razlog, da mu vrhovni stric iz ozadja še ni dahnil dokončnega “da”.

Tretji blok

Opisano pa pomeni, da bo na naslednjih državnozborskih volitvah svojo priložnost dobila še nekoliko drugačna politična paradigma, kot smo jo vajeni v postosamosvojitvenem obdobju. Če je do zdaj vedno šlo po izključevalni logiki naši:vaši, mi:oni, normalni:nenormalni, rdeči:črni (itd), bo tokrat volivcem na voljo tudi bolj vključujoča izbira: potencialna koalicija zmernih političnih sil levo in desno od sredine, ki so se sposobne pogovarjati in prilagajati v iskanju skupnih ciljev, ki presegajo zgolj ozek političen in ideološki interes. Na desni sredini takšno paradigmo zastopata NSi in Demokrati, na levi sredini pa jo bo Vladimir Prebilič, če bo odločilni korak k temu seveda sploh naredil.

Preživetja prve logike, ki Slovenijo spremlja skozi tranzicijsko obdobje, si predvsem želijo stare sile na levi in desni. Predvsem zaradi ohranjanja političnega statusa quo, ki pomeni dominacijo enih in drugih na svojih političnih bregovih, in, nenazadnje, ker je to edini način političnega delovanja, ki ga poznajo in so ga naštudirali do potankosti. Z oživitvijo druge paradigme pa se trudi nova generacija politikov, ki je v senci starih sil pustila svojo mladost in zdaj, vstopajoč v zrela politična leta, volivcem ponuja drugačen koncept delovanja kot so ga vajeni od postosamosvojitvenih akterjev .

Ali bodo uspešni ali ne, je odvisno tako od njih kot tudi od zrelosti volilnega telesa, da naredi miselni preskok v post-tranzicijsko obdobje. Rek »kako si boš postlal, tako boš tudi spal,« še kako velja tudi v mladih demokracijah kot je naša. Politika je pač odsev ljudstva, oblast pa vedno takšna, kot si jo narod zasluži. Naj je zanjo volil ali ne.