Če se v Sloveniji usedem na vlak ali avtobus, to žal še vedno redko pomeni racionalno in učinkovito odločitev. Prej pomeni, da sem se pripravljen sprijazniti z nepredvidljivostjo, kdaj bom prišel na cilj, ali bom sploh prišel pravočasno, in ali bo potovanje potekalo brez večjih zapletov. Zato ni presenetljivo, da ljudje na pozive k množični uporabi javnega prevoza pogosto gledajo z zadržkom. Na papirju se sliši lepo , trajnostno, ekološko, družbeno odgovorno. V praksi pa realnost pogosto ne sledi tem sloganom.
Statistika to potrjuje. Lani se z javnim prevozom niti enkrat ni peljalo 62 odstotkov prebivalcev, dnevno pa ga uporablja le 6 odstotkov. Zakaj? Najpogostejši razlogi so predvidljivi: pot traja predolgo, vozni redi niso prilagojeni potrebam zaposlenih, v številnih krajih pa javnega prevoza sploh ni na voljo. Četrtina prebivalcev kot glavni razlog navaja izgubo časa, 15 odstotkov pa odsotnost povezav. V takih razmerah je težko govoriti o javnem prevozu kot realni alternativi avtomobilu.
Zamude so ena največjih težav. Potniki Slovenskih železnic se že leta pritožujejo, da vlaki v Ljubljano redno prihajajo z 10–20 minutnimi zamudami. Po evropskih primerjavah je Slovenija celo med najslabšimi, slabše od nas se odrežejo le še romunske železnice. Če to pomeni, da vsakodnevno izgubiš dodatno uro svojega časa, je težko pričakovati, da se bodo ljudje množično odločali za to možnost zgolj zato, ker je »trajnostna«.
Drugi problem je infrastruktura. Država je v zadnjih letih vlagala v prenove železniških postaj, a prog se je dotaknila le redko in počasi. Primer: kamniška proga se v prostorskih načrtih umešča že več kot desetletje, za drugi tir do Kopra pa je od prve odločitve do začetka gradnje minilo 26 let. Rezultati so posledično slabi – vožnja z vlakom iz Hodoša do Kopra traja šest ur, pot v Zürich pa skoraj 12 ur. To so časi, ki enostavno niso konkurenčni avtomobilu.
Tudi stroškovna plat ni tako rožnata, kot jo radi predstavijo. Kombinacija vlaka, avtobusa in parkirišča ob postaji hitro znese okoli 14 evrov na dan. Z avtomobilom je enaka pot pogosto trikrat cenejša, hkrati pa prihraniš dve uri časa dnevno. Na mesečni ravni to pomeni tudi 200 evrov razlike in več kot 40 ur, ki jih ne zapraviš na poti. Pri večini ljudi je odločitev zato povsem pragmatična, ne ideološka.
Tudi stroškovna plat ni tako rožnata, kot jo radi predstavijo. Kombinacija vlaka, avtobusa in parkirišča ob postaji hitro znese okoli 14 evrov na dan. Z avtomobilom je enaka pot pogosto trikrat cenejša,
Javni prevoz ni prava alternativa
Pri vsem tem je zanimivo, da se politika pogosto rada pohvali s kampanjami, kot so Evropski teden mobilnosti ali Dan brez avtomobila. A ob tem pozablja, da avtobusi še vedno stojijo v istih zastojih kot osebna vozila, saj v Sloveniji skoraj ni namenskih pasov za javni promet. Tudi železnice ostajajo zastarele, avtobusne postaje pa so pogosto v slabem stanju in ne ponujajo niti osnovnega udobja.
Bistvo problema je jasno: javni prevoz pri nas trenutno ni alternativa, ampak kompromis. Primeren je za dijake in študente, ki imajo subvencije, ali za tiste, ki druge izbire nimajo. Za večino zaposlenih pa pomeni izgubo časa, dodatne stroške in negotovost.
Dokler bo tako, bodo pozivi k njegovi večji uporabi ostali brez učinka. Namesto moraliziranja bi bilo bolj smiselno vlagati v posodobitev prog, uvedbo namenskih pasov, boljše vozne rede in dostopnost. Šele ko bo javni prevoz res hitrejši, zanesljiv in stroškovno smiselno konkurenčen avtomobilu, bodo ljudje začeli vanj vstopati prostovoljno. Do takrat pa bo za marsikoga pravi luksuz še naprej to, da se na delo odpelje z avtomobilom in pride pravočasno.
Komentirajo lahko naročniki