Varujte se lažnih Božičkov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi

Vedenjska ekonomija je področje ekonomskih ved, ki za razliko od klasičnih ekonomskih modelov ne predpostavlja, da smo ljudje pri denarnih kalkulacijah povsem racionalna bitja, ki maksimirajo svojo korist. Enak znesek lahko vrednotimo zelo različno, odvisno od okoliščin.

Če na primer država posamezniku vsak mesec odtegne manjšo vsoto, si s tem ne bo belil glave in vsote niti ne bo sešteval; če mu po drugi strani naenkrat, in to pred božičem, kapne 639 evrov, pa bo navdušen.

Na zaključke vedenjske ekonomije se – v nasprotju z makroekonomijo – očitno dobro spozna tudi predsednik vlade Robert Golob.

Odprava dohodninske reforme

Spomnimo se: vlada je v boju proti »škodljivim ukrepom prejšnje vlade« odpravila dohodninsko reformo, ki je med drugim predvidevala postopen dvig dohodninske olajšave na 7.500 evrov. Da je bila to napaka in da bi Socialni demokrati danes ravnali drugače, je nedavno priznal tudi vodja poslanske skupine Jani Prednik.

Po izračunih GZS-ja bo delavec s povprečno plačo zaradi odprave Janševe reforme, novega obveznega zdravstvenega prispevka in novega prispevka za dolgotrajno oskrbo (oskrbo, ki »bo ali pa ne bo«, kot bi rekel finančni minister) v obdobju 2023–2026 izgubil 3.600 evrov neto. Na letni ravni pa od letos naprej, ko bi bila v veljavi najvišja dohodninska olajšava, 1.250 evrov. Če temu odštejemo obvezni zdravstveni prispevek, ki ga je večina Slovencev plačevala že prej v obliki dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, pade izguba v obdobju 2023–2026 na še vedno visokih 2.300 evrov, na letni ravni pa od letos naprej na okoli 800 evrov.

[BOŽIČNICA] 💶 Zaradi odločitev aktualne vlade, ki je uvedla dodatne davke in prispevke (tudi za dolgotrajno oskrbo), ste zaposleni v zadnjih treh letih prejeli občutno nižje neto plače. pic.twitter.com/8IkgeAgFFB

— Gospodarska zbornica Slovenije (@GZSnovice) October 7, 2025

V luči zgornjih številk je Golobovo govorjenje o tem, da je uvedba božičnice nekaj, »kar si ljudje zaslužijo in želijo in kar bodo tudi dobili«, najmanj cinično. Prav v tem pa je, za razliko od kakšnega Cerarja ali Šarca, Golobov politični talent: tudi povsem zgrešene in nelogične poteze zna predstaviti dovolj suvereno, da deluje, kot da resnično verjame samemu sebi. Ni presenetljivo, da se je javnomnenjska podpora vladi in Gibanju Svoboda okrepila.

Golobov politični talent: tudi povsem zgrešene in nelogične poteze zna predstaviti dovolj suvereno, da deluje, kot da resnično verjame samemu sebi

Kakšna bo končna višina božičnice in kako točno bo zasnovana, še ni jasno (Golob je prišel na dan celo z bizarno idejo, da bi se ji delavci lahko sami odpovedali, če bi ocenili, da bi to ogrozilo podjetje.). Najboljši, a hkrati najmanj verjeten scenarij bi bil, da bi bila božičnica takšna, da ne bi dodatno obremenjevala gospodarstva – torej neobvezna. V tem primeru bi se skoraj 40 odstotkom podjetij, ki izplačujejo nagrado za poslovno uspešnost, stroški znižali, saj naj bi bila božičnica povsem razbremenjena davkov. Tem podjetjem pa bi se lažje pridružila tudi nova.

Državna poraba in stagnacija 

Če bo sprejet prvotni predlog, bo božičnica poleg vsega ostalega močno povečala proračunsko luknjo, ki bo letos že tako znašala dve milijardi evrov, in sicer za več kot pol milijarde. Primanjkljaj bi tako prebil mejo treh odstotkov BDP in se približal štirim.

Vlada se kljub neizprosnim številkam trudi z argumentacijo, da javna poraba ni previsoka in celo, da vodi »precej restriktivno fiskalno politiko«. Medtem pa so v tedniku Mladina ubrali drugo, keynesiansko pot. V smislu: drži, javna poraba je visoka, a tako je tudi prav; v kriznih časih je namreč država tista, ki mora poganjati in vzdrževati potrošnjo. »In prav to počneta Golob in Boštjančič zdaj. Povečujeta porabo in investicije države, vzdržujeta rast in potrošnjo, da gospodarska rast ne pade, predvsem pa povečujeta porabo prebivalstva. In da: to počneta z zadolževanjem. Slovenija ima dostop do najcenejših posojil, ta pa so neprimerno cenejša od gospodarske stagnacije.«

Ena od stvari, ki pri tem zbode v oči, je predpostavka, da vlada za poslabšane gospodarske napovedi ne nosi nobene krivde. Kot vemo, sta Umar in Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) pričakovano rast BDP za letošnje leto znižala z okoli dveh odstotkov na 0,8 oziroma 0,7 odstotka. Skoraj neopažen pa je ostal podatek, da je v državah, za katere EBRD opravlja meritve, pričakovana rast nižja le v Estoniji in na Madžarskem. V primerjavi z majsko napovedjo pa je največji padec napovedane rasti doživela ravno Slovenija (1,2 odstotne točke). Med državami srednje in vzhodne Evrope je EBRD najvišjo rast napovedal Poljski (3,5 %) in Hrvaški (3,2 %).

Mimogrede, na Hrvaškem je povprečna neto plača – tudi ali predvsem zaradi spodbudne davčne politike – po zadnjih podatkih le še za slabo desetino nižja od slovenske.

Neproduktivno trošenje

Pri vprašanju davčnih bremen, državnega trošenja in gospodarske rasti je treba opozoriti še na vidik, ki ga je v Odmevih izpostavil ekonomist Igor Masten:

»Skrbi me, da imamo v Sloveniji zelo visok proračunski primanjkljaj, in to kljub temu, da so se davčna bremena in davčni prihodki močno povečali. To pomeni, da imamo v našem proračunu enostavno prekomerno količino neproduktivnega trošenja. Ker če bi bilo to trošenje ekonomsko učinkovito, potem ne bi imeli tako nizke gospodarske rasti že sedaj in ne tako slabih gospodarskih obetov za naprej.«

V skladu s tem bi lahko dopolnili izvajanja iz Mladine o državnem zalivanju gospodarstva v času stagnacije in rekli, da je vlada najprej pripomogla k znižani gospodarski aktivnosti, zdaj pa jo »rešuje« z neproduktivnim trošenjem – in nas pri tem zadolžuje.