Napis TITO iz kamnov na Sabotinu se kar pogosto pojavlja v slovenskih medijih. Nekatere jezi, druge veseli. Veseli predvsem zato, ker jezi druge. Je kot nekakšen (dobesedni) kamen spotike, ki vedno znova deli slovensko javnost. Zgolj s svojim obstojem. Sedaj bi ga celo radi razglasili za kulturni spomenik lokalnega pomena. Občasno je tudi razdrt, kar jezi jugo nostalgike. Potem spet popravljen. Prvotni napis je bil sicer NAŠ TITO.
Dejstvo pa je, da napis danes stoji ali bolje leži na zasebnem zemljišču. Kar pomeni, da bi lahko pisalo tudi RIT, pa se lahko le zgražamo, storiti pa ne moremo veliko. Saj vendar nismo več v socializmu, ampak v demokraciji, kjer zasebna lastnina nekaj pomeni. Tito bi s takšnimi samopašneži obračunal po hitrem postopku. 😉
Spletna stran partizanstvo.si navaja, da so del zemljišča, na katerem je stal prvotni napis, kupili zasebniki z namenom, da bi ga uničili, zato so napis skrajšali in na mestu, kjer je prej pisalo NAŠ, napisali TITO.
Socialistična posebnost
Karkoli si mislimo o napisu na Sabotinu, pa je vendar dejstvo, da ta napis ni niti edini in še manj unikaten. Že v Dekanih najdemo še večji podoben napis. In tudi v hrvaški Istri jih je še vedno nekaj. Pravzaprav obstaja zanimiva zgodovina velikanskih napisov z imenom Tita po nekdanji Jugoslaviji. Obstajalo je na stotine takšnih napisov, pri čemer so bili nekateri uradni, številne pa so samoiniciativno postavile lokalne skupnosti. Nekateri so na hribih, drugi oblikovani iz dreves, grmovja, kamnov, betona ali stojijo na industrijskih objektih. Skozi vse jugoslovansko obdobje so Titovo ime obeleževali in mu izkazovali poklon na vse mogoče načine.
Bodimo pošteni, Tito je imel dobre marketinške sposobnosti in je upošteval potrebo preprostega človeka po ljudskem voditelju. Kult svoje osebnosti je zgradil modro in premišljeno. In uspešno. Nenazadnje – malokomu je uspelo, da še 50 let po smrti krčevito branijo napis njegovega imena ljudje, ki sploh niso živeli v njegovem času. Ali pa prav zato?
Sveto število 88
Ko je Tito leta 1980 umrl v starosti 88 let, se je ustvarjanje in gradnja Titovih “geoglifov ” močno povečalo. Zasajeni so bili številni nasadi iz oseminosemdesetih oljk, dreves, grmovnic … v obliki TITO. Starejši bralci se bodo morda spomnili, da je bilo to del akcije »88 dreves za tovariša Tita« – množično sajenja dreves, pa tudi vrtnic in rož. Akcija se je začela leta 1981, leto dni po smrti, številka 88 pa je simbolizirala Brozova leta.
Po razpadu Jugoslavije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo veliko teh Titovih znakov odstranjenih ali uničenih. Danes ni znano, koliko znakov in napisov s Titovim imenom še obstaja po območju bivše Jugoslavije, zagotovo pa jih je več deset. Večino jih z lahkoto najdemo na Googlovih zemljevidih.
Na spletni strani Spomenikdatabase.org si lahko ogledamo zemljevid z lokacijami številnih ohranjenih napisov TITO po nekdanji Jugoslaviji. Tam najdemo tudi druga obeležja in spomenike iz časa Jugoslavije.
Titovo ime za slepe
Posebno zanimiva je zgodba iz Bosne. Psihološka magija okoli Titove smrti je Mustafo Odobašića spodbudila, da je sam, iz 12 ton kamenja v hrib Vratolomac nad Zvornikom vtisnil Titovo ime. Po vojni v devetdesetih je bil napis uničen. Leta 2015 ga je srbski arhitekt Branko Stanojević nadomestil z nenavadnim anti-spomenikom – imenom TITO v Braillovi pisavi, sestavljenim iz belih krogov. Kot pravi sam, gre za “razumevanje neizrekljivega. Spomenik spodbuja ironijo, ki destabilizira spomin in odpira razpravo o tem, kako se spominjamo in česa se spominjamo. Ne vsiljuje pomena, temveč oblikuje osebno in kolektivno odgovornost posameznika glede na dogodke, ki so privedli do izginotja mnogih življenj, ki so nekoč rada gledala napis TITO.”
Veliki diktatorji – velike črke
Tito nikakor ni bil in ni edini, čigar ime je zapisano v pokrajino. Ta vzorec je značilen predvsem za komunistične in skrajno avtoritarne režime, kjer je kult osebnosti pogosto dobil velikanske razsežnosti tudi dobesedno. Ogromni napisi, podobe in simboli voditeljev so značilen izraz kulta osebnosti – od Kim Il Sunga do današnjega voditelja Kim Jong Una.
Nekateri pravijo, da je Tito najboljše kar se je zgodilo slovenskemu narodu in drugi, da je najslabše, kar ga je doletelo. Kakršnokoli mnenje že imamo o njem, po sodobnih in tudi zgodovinskih merilih spada med diktatorje. Sicer je bilo pod njegovo diktaturo gotovo lažje živeti kot pod sovjetsko ali severnokorejsko, a to ne spremeni dejstva, da je šlo za avtoritarni režim, v katerem je imel en človek izjemno veliko moč.
Titovi napisi so pravzaprav precej majhni v primerjavi z drugimi diktatorji, katerih napisi so šli v stotine metrov. Severnokorejski se vidi celo iz vesolja. Morda lahko to simboliko obrnemo v samoironijo. Majhne črke – majhni diktatorji. Velike črke – veliki diktatorji. Zakaj se jih kljub vsemu še vedno spominjamo z zasanjano nostalgijo in si prizadevamo ohraniti njihove spomenike – ne kot opomin na preteklost, temveč kot častitljiv spomin – pa je morda vprašanje za psihoanalizo, če ta seveda sploh deluje tudi na ravni naroda.
5 odzivov na “TITO na Sabotinu sploh ni edini: takšni napisi so po vsej bivši Jugoslaviji, severnokorejski se vidi celo iz vesolja”
Gotovo je bil diktator, samodržec ali kaj temu podobnega. Politično je imel državo trdno v svojih rokah. Večino ljudi pa politične pravice prav malo brigajo. Tisto, kar jih briga je njihovo preživetje. In v njegovem času jim je to bilo omogočeno. Lahko so gradili, si postavljali hiše, imeli vikendice, šli na morje, kupili stanovanje ali ga za majhno najemnino najeli, dobili so službe, lahko šli v tujino služit devize ali jih v Trstu oz. Celovcu zapravit , imeli pasoš s katerim so ti bila odprta vrata po vsem svetu, bil del države z relativno velikim mednarodnim ugledom, ki jo je poznal ves svet ne samo po fuzbalu in košarki in tako dalje. Ni vse samo politika. Takrat se je gradilo tovarne, v zraku je bil optimizem, da se bo dalo zaslužiti za svoje preživetje in preživetje svoje družine. Študij je bil zastonj, zdravstvo – vsi zdravstveni domovi v Sloveniji so bili zgrajeni takrat. Čakalnih vrst ni bilo. Res, da je bila uradno ateistična propaganda po šolah a precej neuspešna, saj so bile cerkve polne. Novomašnikov vsako leto mnogo. Leta 78 je bilo v Sloveniji rojenih cca 30 000 otrok. Danes dobrih 16 000. Toliko o optimizmu. In tako dalje. Tisti, ki se še spomnijo, primerjajo – takrat : danes. Kam se nagne tehtnica ni težko ugotoviti. Takrat se niso med seboj pobijali zato, ker je nekdo pisal v cirilici in nekdo v latinici.
Po letu 91 so se vsi politiki in njihovi propagandisti zelo trudili, da bi sebe postavili v središče vesolja, da bi se vsi zanimali zanje in njihovo oblastihlepnost. A veliko večino zanima zgolj njihovo preživetje njihovega kratko odmerjenega časa na tem planetu.
Generalno pa : če spomenik nekomu še nekaj pomeni, se ga pusti pri miru. Čas bo opravil svoje. Tudi Tito nekomu še nekaj pomeni in je lahko užaljen, če se mu jemlje spomin na njegovo mladost, kot kristjan, ko so mu Mater Božjo onečastili na neki naslovnici. Ne bodimo taki, kot Ukrajinci, ki so podrli spomenik Katarini Veliki, ustanoviteljici Odese ……………
Sabotin, hrib nad Novo Gorico, se je v starih časih imenoval – Sv. Valentin. in ni nikogar razdvajal. Cerkvica ki je tam bila, je že stoletja v ruševinah in mogoče so iz teh ruševin dobili kamne ki danes poveličujejo DIKTATORJA, ki je imel “krvave roke”. Zato mislim, da je ta napis v posmeh demokratični državi.
Nekateri ljudje res – LJUBIJO TITA in PREJEMAJO DENAR – iz državne blagajne – v katero vsi plačujemo davke. Še vedno se plačuje (borci so že vsi pomrli) pokojnine potomcem Titovih komunistov, ki so del organizacije Zveze BORCEV, ki jim pravijo vrednota NOB. In vse to bremeni pokojninsko blagajno??? In ta ZB glasno ljubi TITA, za kar je dobro plačana. Samo v času Covida, so takrat nastali še novi posamezni napisi (mislim tudi tisti nad Dekani, prav gotovo pa tisti ki pelje iz Lipe na hrib TRSTELJ. Torej, poveličevanje Tita je bilo denarno donosno v času Juge in je tudi danes. Tudi po osamosvojitvi so ostali glavni mediji in na žalost tudi sodišča v Titovih rokah.
Jankovič je nekoč rekel: “Dokler bom ljubil rdečo zvezdo, se mi ni bati”. In to mu prinaša velike dobičke, saj so mu sodniki odpisali celo 29.000.000 neodplačanega kredita. Če ne bi imeli posamezniki tako velikih koristi tudi danes, bi se ne tako zagnano borili za ohranjanje napisa TITO.
So pa tudi posamezniki, ki nimajo koristi – imajo pa močan “čredni nagon”, da jih lahko pelješ kamor koli z geslom: “S Titom naprej”. Vendar s tem geslom smo v Yugi – nazadovali in so naši Zahodni sosedje šli NAPREJ, mi pa NAZAJ. Zakaj so v Titovih časih ljudje bežali iz Jugoslavije na Zahod za boljše življenje? Poglejmo, če je takrat kdo iz Zahoda pribežal v Jugoslavijo?
Ali mogoče ve Friderik za kak primer, da bi državljan Italije, Avstrije, Nemčije, Francije… pribežal v Jugoslavijo??? Po mojem vedenju NIHČE. V obratno smer pa na tisoče, kar jasno pokaže, da je bil v Titovih časih pri nas TEROR.
Na današnji dan 14. avgusta – leta 1950, se je na GORIŠKEM zgodil “POHOD METEL”, ker je bilo v Titovi Jugoslaviji takrat – veliko pomankanje VSEGA.
Tito je na Primorko (Goriška in Kras sta bila po koncu 2.s.v. – od leta l945 pa do septembra leta 1947, pod Cono A – Anglo-Ameriško upravo. V Jugoslaviji je takrat primanjkovali vsega, v coni A, pa so bile trgovine založene, Zavezniki Anglo-Američani so pomagali pri obnovi vasi in mest in pomagali prebivalstvu in tamkajšnjemu gospodarstvu.. Potem je prišla Titova Jugoslavija in takoj so bile trgovine prazne. Ljudem je primanjkovalo vsega.
Ljudem je bilo takrat zelo hudo, ker so prej v Trstu in Gorici lahko vse kupili in tudi svoje pridelke prodali. Po priključitvi, pa je nastala revščina. Na stotine (kako so se obveščali ni znano) ljudi se je 14. avgusta 1950 ZBRALO na mednarodnem mejnem prehodu (oblast ni nič vedela) – v Rožni Dolini in so vdrli v Gorico na Italijansko stran. Policija, kjer so bili predvsem Slovenci ni streljala, ker so ljudi poznali in so jim le ti obljubili: “Pridemo nazaj, v Italijo gremo samo po stvari, ki jih nujno rabimo in jih v Jugoslaviji ne dobimo”. Vojska in policija so bili takrat predvsem Slovenci in ljudi poznali ter jih prosili, naj se res vrnejo. Vsi Slovenci so se res vrnili s polnimi torbami raznih potrebščin in na rami so nesli tudi METLO, ki jih v Jugoslaviji takrat ni bilo. Zato je dogodek poimenovan kot POHOD METEL.
Po tem dogodku so dali na MEJO predvsem Srbe in druge narode, ker Slovencem niso več zaupali varovanja meje.
O blagodatih v časih Titove vladavine, o katerih piše Friderik, lepo odgovarja že Trta, jaz bi dodal samo to: Ja, res, bilo je prelepo (no, predobro), da bi dolgo trajalo! Država je vedno bolj najemala kredite, da bi tako pomirila “delavski razred”. Ko ji zaradi popolne zapufanosti po Titovi smrti nihče ni več dajal kreditov, je država propadla. Predvsem ne zaradi mednacionalnih trenj, ampak iz čisto ekonomskih razlogov. Ja, predobro, da bi dolgo trajalo!
No, še to: Veliko sem potoval po bivši Jugi in tudi bivši Sovjetski zvezi, toda toliko rdečih zvezd kot v Sloveniji nisem videl nikjer (v nekdanjih Titovih Užicah niti ene).
Komentirajo lahko naročniki