Ko je že kazalo, da bodo morda ene volitve pri nas minile brez prerekanja o partizanih in domobrancih, je odjeknila novica, da je nekdo Titovemu kipu v Velenju odžagal glavo. Kasneje so policisti Titovo glavo našli v prtljažniku Miroslava Pačnika, ki je več noči z lestvijo plezal na Tita in z rezilno žico počasi in vztrajno ločeval diktatorjevo glavo od trupa.
Čeprav me je misel na obglavljenega diktatorja spravila v smeh, sem nato pomislil – kdo je tako neučakan, da ni mogel počakati niti do 27. aprila, 8. maja ali morda 25. junija, ko bi bila gesta bistveno bolj simbolična, predvsem pa ne bi naredila večje škode volilnemu rezultatu.
S slavljenjem diktatorja se postavljamo ob bok Gagauzije, Pridnestrja in Belorusije
Slovenija bi po zgledu drugih nekdanjih komunističnih držav že zdavnaj morala narediti revizijo s simboliko totalitarnih režimov na naših tleh. In ja, to velja za vse totalitarne režime, tudi za tiste, ki niso našteti v zakonu, ki prepoveduje poveličevanje totalitarizma.
Ne le Titov kip, tudi kakšen Kidrič pred osrednjim državnim kulturnim središčem – Cankarjevim domom, pa denimo spomenik VOS – ja tudi to imamo v Šiški, kjer je vsaj polovica ulic še vedno poimenovana po klavcih in vojnih zločincih. Če boste v iskalniku razlag imen ulic Mestne občine Ljubljana iskali le te, jih najdete pod oznako »prvoborec revolucije«.
Če potujete po državah vzhodne Evrope, te totalitarne navlake v glavnem ne boste videli. Madžari so jo pospravili v park na robu Budimpešte, Latvijci v muzej, Poljaki razmišljajo celo o tem, da bi s čim bolj optimističnim zamenjali »palačo kulture in znanosti« v središču Varšave, ki je bila darilo Sovjetske zveze. V Romuniji »trgi revolucije« slavijo revolucijo, ko so se komunizmu uprli in vzpostavili demokracijo.
Države, kjer še vedno najdete trge in spomenike, ki slavijo svoje komunistične diktatorje, so Belorusija, Makedonija in Moldavija, pa še ta predvsem v pro-ruskih regijah Gagauzija in Pridnestrje. Iz Kišinjeva so večino te navlake pospravili, osrednji kip pa ni več Lenin, pač pa moldavski kralj Štefan Veliki. V Srbiji knez Mihajlo Obrenović, v Sloveniji pa Tito in Kidrič.
Morda podobno sramoto si delajo samo še Italijani z Mussolinijem kot častnim občanom stare Gorice, ki pa ga prav priročno legitimira vpadljivi napis Naš Tito pod vrhom Sabotina.
Bi desnica res rada zagotovila, da ne zmaga volitev?
A če smo Tita v Velenju gledali zadnjih 35 let od demokratizacije, ga lahko še naslednje štiri mesece. Še posebej tisti, ki bi radi videli, da na volitvah marca prihodnje leto pride do kakšne konkretnejše spremembe oblasti. Če je za desnico kaj bolj uničujoče od diskurza Janša-anti-Janša, je to diskurz partizani-domobranci.
Pred dobrimi desetimi leti narejena segmentacija volilnega telesa jasno pokaže, da je volivcev, kjer opazno domobranci vodijo pred partizani, celih 6 odstotkov. Nadaljnjim 18 odstotkom »dol visi« za oboje, preostanek volilnega telesa pa se razdeli v dve skupini, vsaka z okoli 40 odstotki volivcev. Približno 43 odstotkom so oboji nizko na prioriteti, a gojijo do partizanov opazno pozitivnejša čustva kot do domobrancev, 40 odstotkom pa so partizani zelo blizu in precej pomembni.
Če se volitve zreducirajo na dilemo partizani-domobranci, potem je bitka na »proti-partizanski strani« vnaprej izgubljena. Resda so podatki stari deset let, a situacija se glede tega v vmesnem času ni bistveno spremenila.
Za desnico je tako ključno, da v predvolilnem času pozornost usmeri na žepe državljanov, ki jih Golobova vlada aktivno prazni, na varnost, ki je v tem mandatu drastično nazadovala, na norosti, ki jih oblast financira z našim davkoplačevalskim denarjem, na škodljive agende, ki jih vsiljuje. Večjo medvedjo uslugo kot z obglavljenjem Tita bi g. Pačnik naredil samo še, če bi zraven postavil napis »prepovejmo splav«.
Življenje naj bo temelj delovanja, ne točka volilnega programa
Za konservativnejše stranke, ali tiste, ki smo jim včasih rekli stranke slovenske pomladi, je ključno, da je njihov odnos do življenja, od spočetja, preko naravne smrti do pokopa in spomina, osnova. Nekaj, kar je sicer temelj njihovega delovanja, a absolutno umaknjen iz volilne kampanje. Pokop žrtev je civilizacijska norma, ki jo narediš nemudoma, ko prideš na vlado, ni pa del programa, s katerim greš na volitve, ker sicer te vlade še dolgo ne boš videl.
Ne obsojam gospoda Pačnika za provokacijo, s katero je opozoril na povsem resnično neprimernost spomenikov in oseb, ki jih slavijo po slovenskih trgih in ulicah. A ga tudi nimam za heroja. Ne le timing, ki ga je izbral tako, da sabotira idejo, ki ji želi pomagati, tudi način ni najbolj primeren.
Bistveno bolj konstruktivno bi bilo postaviti spletni portal, na katerem bi bili zbrani zločini posameznikov, ki jih po nepotrebnem še vedno slavimo in predlogi preimenovanj teh ulic in nadomestnih spomenikov. Lahko bi s temi podatki tudi fizično opremil velenjskega Tita in podobno.
Ampak čas za take akcije je po volitvah, ne pa tik pred njimi, da z nepotrebnim ideološkim pompom še tiste, ki so morda v razočaranju nad Golobom razmišljali, da bo tokrat glasovali drugače, od tega odvrneš.
Prvi bom, ki podprem premik spomenikov s Titom, totalitarnimi zločinci in rdečimi zvezdami v muzeje. Ampak vseeno mislim, da naj se tja odpravijo skupaj s svojimi glavami, ne brez njih. Da ne bo obglavljenje Tita na koncu bolj asistiran samomor slovenske desnice na volitvah.
7 odzivov na “Odžagana glava Tita lahko postane asistiran samomor desnice na volitvah”
Jaz nisem čisto prepričan, da je možno samo z izogibanjem nevarnim temam dobiti volitve. Mislim, da se z denarjem da kupiti volitve in denarja je zaenkrat zelo veliko.
Zaresno rešitev vidim v ozdravljanju tega shizofrenega stanja, ki ga imamo s to našo delitvijo. Ne bo pomagalo, da mi premagamo njih in sprejmemo zakone, da jih, proti njihovi volji, “zaščitimo.” Ozdravitev je v tem, da sami spoznajo (spoznamo) zablode. Rešitev ni v tem, da mi prevpijemo njih z našo resnico. Ampak da mi slišimo njih, da oni slišijo nas in skupaj postavimo stvari na mesto, ki jim gre. In čisto dovolj je, če se osredotočimo na tistih 43%, oni bodo hitro dojeli, da je npr. “Trg rudarjev” precej boljša opcija od Titota. Pačnik se je najbrž res narobe lotil stvari ampak je vsaj na facebooku dobro pojasnil svoje stališče. Tako da jaz se ene umirjene debate v zvezi s tem ne bi izogibal.
Za postavljanje spomenikov in simbolov mora biti prej doseženo v družbi vrednostno soglasje. Če tega ni, potem ena stran vsiljuje drugi svoje poglede in postavljen simbol ali spomenik prej razdvaja, kot združuje. Od kod na primer Ljubljani pravica, da bo Velenju diktirala, kaj smejo imeti in kaj ne? Leta 91 amo rekli demokracija, da lahko vsak pove kaj misli oziroma se politično opredeli. Zakaj se ne bi smeli v Velenju ali Novi gorici? Zakaj lahko Francozi slavijo padec Bastilije, kot državni praznik, ko se je pričel pogrom in pokol na deset tisoče nedolžnih. Obglavljali so tudi otroke.
Ali torej ne bi bilo molj modro iskati vsaj minimalno vrednostno soglasje? S tem, da vsiljuješ svoje poglede ali nisi pripravljen vsaj malo spoštovati drugega, že ne boš dosegel potrebnega vrednostnega soglasja v družbi. Velja za obe strani.
Se pa hkrati strinjam z avtorjem tega članka, da je tako pobalinsko ravnanje ( ki je hkrati še kaznivo) samomor za tako imenovano desnico, ki si želi zmage na volitvah. Namesto, da bi modro bili tiho, še “slavijo” tisti neumni zapis, pojasnilo storilca zakaj je to storil. Res nimajo političnega daru.
Glede prepovedi simbolov . Na primer v Ukrajini so simboli prejšnjega, komunističnega režima prepovedani. Srp in kladivo, zvezda itd. A, kdo jim je dal republiko s pravico odcepitve? Lenin z novo ustavo. Prej je bila Ukrajina samo geografski pojem. Kdo jim je dal današnje državne meje? Stalin. Po končani vojni je vzel veliko etničnega ozemlja Poljakom, malo Madžarom in spet veliko Romunom in vse to podaril Ukrajini. In za nameček čistokrvni Ukrajinec Brežnjev je bil predsednik prezidija SZ od 60 do 64 ( formalno vrhovna oblast) in od 64, ko je vrgel z oblasti Rusa Hruščova do 82, ko je umrl, generalni sekretar partije ( neformalno vrhovna oblast SZ). Če seštejemo, 22 let je bil na oblasti SZ Ukrajinec. V tem času se je Ukrajina industrijalizirala , elektrificirala, postala najbogatejša republika SZ …. in se potem človek vpraša zakaj so prepovedali simbole pod katerimi so obogateli ?
Meni se ne zdijo te stvari samo po sebi umevne. Vedno je odvisno od perspektive, zornega kota.
Po mojem imajo Ukrajinci kar dosti razlogov, da so prepovedali Lenina in Stalina. Tudi pri nas bi lahko našli kaj precej boljšega za vzor, kot so Tito in drušč
Po mojem so imeli Ukrajinci kar dosti razlogov, da so prepovedali Lenina in Stalina. Tudi pri nas bi lahko imeli marsikaj boljšega, kot so Tito in druščina. Kdor ima Kristusa za svojega, ne more čutiti kakšne posebne simpatije do zločincev, čeprav so prinesli nekakšen “napredek”. Tudi Francozi se bodo morali soočiti s svojo zgodovino.
Janez, saj so odstranili. Ampak dejstvo, kdo jim je državnost in meje in industrijo dal, ostane nespremenjeno. In seveda, da je tudi Ukrajinec vladal Rusom, ne samo Rusi Ukrajincem. Fakti, dejstva štejejo, ne naše politične preference.
Ampak tudi Hitlerja lahko zagovarjaš za take stvari.
Komentirajo lahko naročniki