Najprej aplavz evoluciji. Po stoletjih poskusov, kako zmanjšati ogljični odtis zgodovine, je narava izumila čudež: snemi glavo, pusti kip. Minimalizem, ki ga zavidajo katalogi skandinavske šare in vse občinske komisije za zmeren okus. V trenutku, ko je bronasti obraz odpotoval na dopust, je po Sloveniji završalo. Na občini sirene, v medijih procesija, na Twitterju tečaj iz žalnega pravopisa. Vandalizem, kričijo, potem pa takoj v oklepaju dodajo: ampak spoštujmo kulturo. Kar je lep oksimoron. Pri nas je »spoštovanje kulture« pogosto samo vzvratna vožnja v skladišče starih idolov.
Nič proti kulturi? Naj spomnim. Če si hotel dokazati progresivnost, si nekoč požigal gradove, miniral cerkve, razlaščal samostane, belil freske, nacionaliziral premoženje, brisal imena z nagrobnikov in iz ulic. To se imenuje emancipacija. Če pa nekdo sname glavo s kipa diktatorja, imamo apokalipso, moralno paniko, komisijo za patino in tri tiskovne konference o rani na duši naroda. Zdi se, da je pri nas najbolj zaščiten spomenik prav revolucionarna samopodoba. Vse ostalo je potrošna roba.
Zdi se, da je pri nas najbolj zaščiten spomenik prav revolucionarna samopodoba. Vse ostalo je potrošna roba.
Saj poznate razliko med normalno tranzicijo in našo. V Berlinu pade zid, Lenin gre v skladišče in tam uči otroke, kako je bron trši od humanizma. V Budimpešti spomenike parkirajo v tematski park. V Pragi so Stalina odpeljali z razgledne točke in razgled je postal lepši. Pri nas? Mi smo se osamosvojili, osvobodili pa še ne. Namesto da bi kip prestavili v muzej, smo mu prilepili tablico kulturna dediščina, okoli vratu pa venec sprave. Imamo križišča, trge in ulice po diktatorju in njegovih sociopatih za »družbeno sanacijo«. Nacionalna kronika, ki se začne pri krvavi petletki in konča pri selfie-ju z rdečim nageljnom.
Vrhunec performansa je ideja, da na Brdu spet želi stati revolucionarna plastika. Ker ni lepšega kot sprejem državnikov med kipi ljudi, ki so sovražili zahodno diplomacijo. To je nekakšna »soba pobega« za diplomate Brezglavi Tito in brezglava država: komu najprej privijačiti glavo? Če ti uspe mimo ikon preteklosti, si zaslužiš štempelj v potni list. Glavni kustos je vedno isti. Ime mu je sram pred lastno svobodo. Vsako leto menja katalog, instalacija ostane.
Izpeljimo javnozdravstveni ukrep
Naj bo jasno. Snemanje glave s kipa ni civilizacijska vrhunska forma. Je pa simptom. Ko nacionalni prostor desetletja programiraš v monodramo, začne občinstvo improvizirati. Vzrok je preprost. En panteon, ena zgodba, ena resnica, pretežno politikantska in le občasno zgodovinska. Zato majhen, a koristen predlog županom, ki znajo držati škarje, platno in hrbtenico. Vračajte ulice, trge, plošče in obeležja narodu, ki se je začel prej kot leta 1941. Poimenujte avenije po prvi narodni vladi 1918. Trge po generalih prve svetovne vojne. Ulice po srednjeveških gospodih, ki so zidali in ne žgali. Plošče humanistom, baročnim skladateljem, znanstvenikom, trgovcem in dobrotnikom. Dodajte kakšnega kapitalista, da ne bomo več verjeli, da je do prvih delnic prišlo šele z borznimi mehurčki tranzicije. Če komunisti ne zmorejo spustiti svoje potvorjene zgodovine, jo vsaj razredčimo. Razredčiti ni herezija. Je javnozdravstveni ukrep.
Pri tem seveda sledi klasični krik: revizionizem. Odlično. Vsaka resnica, ki popravlja laž, je revizija. S to razliko, da tokrat revidiramo navzgor. K daljšemu loku zgodbe, ki vključi kraljestvo prava, deželne stanove, redove, cehe, tovarnarje, učiteljice, ki so v narečjih učile otroke brati. Robusten narodni dihalni sistem namesto ene bronaste nosnice.
Brezno
Ker pa živimo v državi simbolov, prosim za drobno simbolno krivoverstvo. Žal mi je, da glava ni končala tam, kjer bi didaktika bila najmočnejša. V neimenovanem breznu. Med žrtvami morilca. Ne kot spodbuda vandalom, kot lekcija zgodovine. Morilec med svojimi žrtvami. Dokler ne opravimo obojega. Žrtve položimo v sveto zemljo, kot si zaslužijo. Morilce pošljimo tja, kamor sodijo. Na smetišče zgodovine. Do takrat bomo poslušali, da je »glava padla« in da je to največja travma epohe. Ni. Največja travma je, da še vedno verjamemo, da je bron pomembnejši od ljudi, ki so ga talili. Da je bolj vredno braniti tablo kot človeka. In da je lažje poklicati policijo za kip kot odpreti arhiv za resnico.
Žal mi je, da glava ni končala tam, kjer bi didaktika bila najmočnejša. V neimenovanem breznu.
Da ne bo vse samo pridiga, predlagam tudi nekaj praktičnih reform. Določimo popust v muzeju za vsakega, ki prinese staro tablo z imenom kakšnega izmed morilcev druge svetovne vojne in jo zamenja za »Trg prve narodne vlade«, »Trg osamosvojitve« in podobnimi. Namestimo QR kode na preživele kose revolucionarne estetike. Naj vodi do kratkega videa. Tri minute resnice. Če že stojijo, naj vsaj govorijo celotno zgodbo.
In ker vem, da bo upravni odbor kulturnih šokov spet zahteval razlago, naj še povzamem. Ne podpiram odstranjevanja glav ponoči. Podpiram odstranjevanje slepil podnevi. Ne slavim vandalizma. Slavim pogum povedati na glas, da so kipi za v muzeje, ne za na piedestale vladarske nostalgije. Ne predlagam čistke. Predlagam higieno.
Do takrat pa prosim, glave na ramena. Bronaste glave lahko damo v depo, narodu pa, prosim, vrnimo njegovo. Če bomo še naprej le plezali po lestvah, da bi diktatorju znova privijačili bronasti profil, bomo končali brez svojega. In to je edina brezglavost, ki si je res ne smemo privoščiti.
2 odziva na “Brezglavi Tito in brezglava država: komu najprej privijačiti glavo?”
Sprememba režima leta 91 ni bila produkt poražene strani v državljanski vojni. Bila je produkt ZSMS, Zveze socialistične mladine Slovenije in posameznih intelektualcev, ki niti slučajno niso bili ideološko na strani poražene strani v državljanski vojni. V novonastali državi ni bilo nikoli konsenza o tem, da se vrne na oblast tako imenovana domobranska stran. Je bil konsenz o novi državi, o demokraciji in njenih inštitucijah, ni bilo pa konsenza o vrednostnem sistemu te države. Je to komu všeč ali ne, odločili smo se le o tem, da se bomo tolerirali. Tolerantia, lat. prenašanje, strpnost, pravi slovar tujk. Državljansko vojno oz. sovraštvo smo samo zamrznili.
Strpnost pomeni, da spoštujemo simbole, ki nekomu nekaj pomenijo. To smo zahtevali ( pogojno rečeno mi konservativni) tudi zase, ko so nam onečastili Mater božjo na neki naslovnici in zažgali križ, kot nek doprinos h kulturi. Vandalizem iz katere koli strani ostane vandalizem in kaznivo dejanje iz katere koli strani ostane kaznivo dejanje. Ni videti, da smo se vsaj o tem sporazumeli. Ta ali pa ona stran vedno išče in celo najde nekakšna opravičila, varikino za razkužilo svojih vandalskih ali pobalinskih podvigov.
Tito je bil za mnoge simbol njihovega odraščanja, njihove mladosti, časa, ko so njihovi očetje gradili svoje domove………….. in na zahodu ( kamor smo težili ) so ga spoštovali. Preštejte državnike, ki so bili na njegovem pogrebu. Mislim, da je bila tudi sama M. Thacherjeva tam med žalujočimi.
Na koncu pripomba: Francoska revolucija je pobila deset tisoče nedolžnih. Obglavljali so tudi otroke. Kri nedolžnih je tekla v potokih. Pa kljub temu francozi še danes pojejo Marseljezo in častijo dan, ko je padla Bastilija in se pokol pričel. Ta dan je celo državni praznik. In Marseljeza je državna himna.
Friderik delno imate prav. Pa vendar se v Franciji, brez “kolesarjenja” lahko menja oblast iz Leve roke v Desno in obratno.
Pri nas pa je STARI režim tako živ, da tega ne dovoli. Zato pa še nismo imeli predsednika iz Desne opcije in tudi sodišče je nagnjeno v Levo – mnogo bolj, kot stolp v Pizi. Ali je Nacionalka uravnotežena? NI
Vandalizma ne podpiram, vendar naj veljano ENAKI zakoni za vse. Ta, ki je odstranil glavo Tita, naj dobi tako kazen, kot so jo dobili tisti, ki so v Kpru poškodovali kip Matere Božje in tisti, ki je zažgal KRIŽ – v Strunjanu. Samo enakost naj bo, pa bo v Sloveniji lepo!!!
Komentirajo lahko naročniki