Britanski premier Keir Starmer je napovedal odstop s položaja vodje laburistične stranke in predsednika vlade. Čeprav bo funkcijo opravljal do izbire naslednika, njegov odhod pomeni nov pretres v britanski politiki, ki je v zadnjem desetletju zamenjala že šest premierjev.
Edina stalnica tega obdobja ostaja Larry – znameniti maček iz Downing Streeta. Uradni »glavni lovec na miši« je preživel Davida Camerona, Thereso May, Borisa Johnsona, Liz Truss, Rishija Sunaka – in zdaj Starmerja – in tako postal najstabilnejši del britanske politike.
Od zgodovinske zmage do politične krize
Ko so laburisti leta 2024 po 14 letih konservativne vladavine zmagali na volitvah, je Starmer veljal za človeka, ki bo Britaniji vrnil politično stabilnost. Toda manj kot dve leti pozneje se poslavlja.
Njegov položaj so načeli slabi rezultati na lokalnih volitvah, odstopi ministrov, spor glede obrambnih izdatkov in afera okoli Petra Mandelsona, britanskega veleposlanika v ZDA, ki ga je Starmer imenoval kljub opozorilom o spornih povezavah z razvpitim finančnikom Jeffreyjem Epsteinom.
Ko je prejšnji teden na nadomestnih volitvah prepričljivo zmagal Andy Burnham, dolgoletni župan Manchestra in najverjetnejši Starmerjev naslednik, je postalo jasno, da premier izgublja podporo tudi znotraj lastne stranke.
Veliko širši problem
A številni analitiki opozarjajo, da je Starmer postal tudi žrtev veliko širšega problema.
Laburisti namreč niso zmagali zato, ker bi bili izjemno priljubljeni, ampak predvsem zato, ker so bili volivci naveličani konservativcev po letih političnih pretresov, brexita, pandemije in gospodarskih težav.
Ko je nova vlada prevzela oblast, je hitro ugotovila, da so javne finance v slabšem stanju, kot je pričakovala. Sledili so nepriljubljeni varčevalni ukrepi, višji davki za podjetja in omejen manevrski prostor za izpolnjevanje predvolilnih obljub.
Britansko gospodarstvo se že skoraj dve desetletji sooča s počasno rastjo produktivnosti, visokim javnim dolgom in šibko gospodarsko rastjo. K temu so se v zadnjih letih pridružili še energetska kriza, inflacija, vojna v Ukrajini in napetosti na Bližnjem vzhodu.
Posledica je, da britanska vlada za obresti državnega dolga letno porabi približno toliko denarja, kot ga nameni celotnemu šolskemu sistemu. Vsak nov premier zato hitro ugotovi, da ima precej manj svobode pri vodenju države, kot je obljubljal med volilno kampanjo.
Razdrobljena država, razdrobljeni volivci
Težave britanske politike so povezane tudi z dediščino brexita.
Tradicionalni dvoboj med laburisti in konservativci se vse bolj drobi. Na desnici pridobiva stranka Reform UK Nigela Faraga, na levici pa Zeleni in neodvisni kandidati.
Laburisti zato izgubljajo podporo na obeh straneh: delavski volivci odhajajo k Reform UK, bolj progresivni mestni volivci pa k Zelenim.
Prav zaradi te razdrobljenosti postaja vodenje države vse težje.
Naslednik bo naletel na iste težave
Najresnejši kandidat za novega vodjo laburistov in predsednika vlade je Andy Burnham, ki se po letih vodenja širšega območja Manchestra vrača v nacionalno politiko.
Njegovi podporniki menijo, da lahko ponovno poveže tradicionalne delavske volivce z laburisti. Kritiki pa opozarjajo, da bo tudi on naletel na iste omejitve kot Starmer: počasno gospodarsko rast, visok dolg, pritisk po večjih izdatkih za obrambo in vse bolj nezadovoljne volivce.
Zato mnogi britanski komentatorji opozarjajo, da menjava premierja sama po sebi ne bo rešila temeljnih težav države.
Če je zadnje desetletje britanske politike pokazalo kaj, je to morda naslednje: v Downing Streetu je najlažje ostati, če si maček.
Komentirajo lahko naročniki