»Proti uvedbi politične policije« ali kako je laž postala normalno sredstvo javne propagande

Pred dobrega pol leta sem pisal o doprinosu Roberta Goloba k slovenski politični (ne)kulturi, ki je predvsem tem, da je laganje volivcem uveljavil kot sprejemljivo sredstvo političnega boja. Pri tem sem navedel konkretne primere praznih besed, zavajanj in manipulacij ter čistih laži kot najbolj skrajne pojavne oblike tovrstne politične strategije.

Čeprav je leva opcija na koncu volitve izgubila, pa je Roberta Goloba za tovrstne nemoralne prijeme kaznovala le slaba petina njegovih volivcev iz leta 2022 (oziroma slaba tretjina, če upoštevamo še volivce priključenih LMŠ in SAB), kar je še vedno zadostovalo za relativno zmago Svobode. Resda dobršen del volivcev zaradi površnega spremljanja politike in medijskega prikrivanja prave narave tovrstnih zavajanj, manipulacij in laži ni spregledal. Po drugi strani pa je toleranca do mahinacij župana Ljubljane dokaz, da morala in poštenje pri dobršnem delu levih volivcev nista pomembna kriterija politične izbire, dokler menijo, da imajo od nje koristi tudi sami.

Zavajanje in laganje se torej splačata, ker so volivci bodisi prepovršni in premalo pozorni, kaj jim politiki prikrivajo, bodisi takšno početje tolerirajo, dokler je v prid tudi njim. Zato v dobi površinskosti in omejene pozornosti postajata skorajda prevladujoče politično orodje političnega marketinga.

Zavajanje in laganje se splačata, ker so volivci bodisi prepovršni in premalo pozorni, kaj jim politiki prikrivajo, bodisi takšno početje tolerirajo, dokler je v prid tudi njim.

“Bogataški zakon” in “politična policija”

Svežih primerov v domačem političnem boju je kolikor hočeš. Izpostavimo dva. Sindikati se pri rušenju interventnega zakona, ki niža davke vsem ljudem, poslužujejo oznake »bogataški zakon« in z lažno trditvijo, da prinaša le »bogatim« igrajo na zavist kot eno od človeških šibkosti. Pri zavajanju gredo celo tako daleč, da resnično vsebino zakona z lastnimi zavajajočimi izpeljankami prikrivajo celo članstvu v uradništvu in prosveti, ki naj bi sodila med bolj razgledan del populacije. Poglejte samo, kako manipulativne dopise sindikalni zaupniki širijo med zaposlene, pri čemer se (najbrž upravičeno) zanašajo na to, da se bo redkokateri pozanimal, kaj zakon dejansko vsebuje in katere konkretne ukrepe prenaša.

Drug takšen primer je novela zakona o parlamentarni preiskavi, kjer levi aktivisti s podporo Svobode in Levice zbirajo podpise za še en referendum. Ker zapletene pravne materije, ki nikakor ne sodi na referendum, ne morejo prodati drugače, so si izmislili slogan »proti politični policiji.«

Ironija je, da je ravno Tamara Vonta v imenu Svobode preiskovalno komisijo po obstoječi zakonodaji zlorabljala za šnofarjenje po tekočih računih in poslovni dokumentaciji političnih konkurentov in številnih drugih, ki gredo levici v nos, denimo novinarju Bojanu Požarju, komunikacijskemu podjetniku Sebastjanu Jeretiču ali celo nič krivih in dolžnih strokovcih ter pogodbenih PR sodelavcih NSi-ja, katerim so brskali po njihovih tekočih računih, informacije o nakazilih in dvigih na bankomatu pa so se, celo poimensko, pojavljale v levih medijih.

Ravno Vontino škandalozno početje je dokaz, da se je institut parlamentarne preiskave izrodil v namene politično-ideološkega obračunavanja ter da potrebuje korenite spremembe. Ne vem in ne trdim, da novela zakona učinkovito onemogoča tovrstne zlorabe. Vsekakor pa ne uvaja nobene politične policije – ampak kot smo zapisali zgoraj, to za predlagatelje referenduma sploh ni bistveno, dokler na podlagi lažnive parole učinkovito zbirajo podpise.

Koalicija zarečenega kruha

Ko gre za zavajanje volivcev, sicer tudi politična desnica ni nedolžna. Nenazadnje smo pravkar dobili vlado prelomljenih obljub, ki bi jo lahko poimenovali tudi koalicija zarečenega kruha:
Janša je na kongresu v Ormožu zagotovil, da SDS ne bo nikoli več oblikovala vlad brez jasne in trdne programske večine in glej, leto dni kasneje imamo 4. Janševo vlado s 43 poslanci v parlamentu. »Če me vprašate ali bo Nova Slovenija še kdaj stopila v vlado pod vodstvom Janeza Janše, je moj odgovor ne,« so besede Mateja Tonina, ko je bil še predsednik NSi. Stranka s tem imenom še vedno obstaja, pod novim predsednikom Jernejem Vrtovcem pa je najtesnejša Janševa koalicijska zaveznica. »Govorijo nam, da bomo v prvih minutah po volitvah skočili v objem Janeza Janše. Ne, ne bomo,«  je pred volitvami vedno znova zatrjeval Anže Logar. Danes prostodušno pove, da so v politiki “enkrat besede tako, drugič drugače” – torej niso vredna počenega groša. Naslednji, ki je Janši omogočil četrti premierski mandat, pa se je pred leti celo pri notarju zavezal, da z SDS ne bo nikoli politično sodeloval.

Če bodo navedeni želeli dobiti zaupanje volivcev še za kakšen mandat, bodo morali na mizo vreči zelo prepričljive rezultate, ker na besedo jim več ne gre verjeti. Zaupanje v tisto, kar govorijo, si lahko povrnejo le z dejanji.

Prazne besede za prikrivanje vsebine

Po vsem navedenem nam je najbrž jasno, kakšna valuta je danes izrečena beseda v politiki, aktivizmu ali propagandnih medijih. Zato, ko nekdo pride z visoko strašečimi parolami o »bogataškem zakonu«, »politični policiji«, »diktaturi«, »fašizmu» in podobno, bi tudi povprečen državljan moral zastriči z ušesi, kaj mu politiki ali aktivisti prikrivajo in kako ga ponovno želijo pripeljati žejnega čez vodo.

Če ne druga, bi ravno tovrstne populistične parole političnega marketinga morale sprožiti zanimanje za pravo materijo tematike, na katero se nanašajo. In če bodo volivci nanje res začeli reagirati na tak način – torej s potrebno kritično pozornostjo, bodo tovrstna zavajanja, manipulacije in laži hitro izginile iz seznama političnih pristopov in strategij.

Vemo torej, kaj nam je storiti. Kaznujmo jih takrat, ko nas podcenjujejo in nam lažejo v obraz.