V torek se v Haagu začenja dvodnevni vrh zveze NATO. Generalni sekretar zavezništva Mark Rutte je po nekaterih komentarjih iz tujine storil vse, da čim bolj poenoti zavezništvo (za en dan krajši vrh, poudarek na osnovnih temah), pa se med državami pojavljajo globoka neskladja in (kot v primeru Slovenije) tudi nerealne obljube in težnje po izigravanju.
V komentarju pojasnjujemo, kam lahko vodi poglabljanje potencialno največje krize zavezništva doslej. Najprej pa o pričakovanjih in zadregah, ki jih bodo voditelji zavezniških držav skušali premostiti.
Slovenija bi gradila “vojaške” bolnišnice in ceste
Glavne napovedane teme so precej splošne: nadaljevanje pomoči Ukrajini, odvračanje Rusije in posledično krepitev vojaške industrije ter dvig obrambnih izdatkov na 5 % BDP za vse države članice. Od tega naj bi 3,5 % šlo za osnovne obrambne izdatke, 1,5 % pa za z obrambo povezane dejavnosti, kot denimo infrastruktura. V tem kontekstu se znajde “dvojna uporaba”; vlada Roberta Goloba je napovedala podporo tovrstnemu dvigu izdatkov in s tem povozila nedavno potrjeno resolucijo.
Kot so pred dnevi poročali mediji, bo Slovenija skušala prepričati zaveznike, da je tudi graditev cest in bolnišnic obrambni projekt. Pri tem pa naj ne bi bila sama, saj ta pristop preučujejo tudi nekatere druge države. Tudi strokovnjaki s tujih inštitutov (SIPRI, RUSI) svarijo pred “kreativnim računovodstvom” in dvomijo, da bodo odmerjenega odstotka dejansko deležne oborožene sile.
Dvig izdatkov naj ne bi stopil v veljavo pred letom 2032 ali celo 2035, če bi se varnostne razmere v svetu izboljšale, pa bi bilo možno predpisani odstotek tudi zmanjšati.
Plačniki in neplačniki
Kljub navidezni enotnosti med državami pa se porajajo dvomi v realnost izvedbe zadanih ciljev: sir Keir Starmer, laburistični predsednik vlade Združenega kraljestva, sicer ene najaktivnejših članic zavezništva, ni mogel potrditi niti, ali bo njegova država zmogla obrambne izdatke zvišati na 3%; kljub temu bo podprl predlog o zvišanju na 5 %.
Španija, ki slovi kot velika neplačnica: za obrambo namenja le 1,3 % BDP, in ker gre za veliko državo, je velik tudi primanjkljaj. Kljub temu naj Španija ne bi nasprotovala dogovoru, čeprav ga je predsednik španske vlade, socialist Pedro Sanchez oklical za “nedosegljivega in kontraproduktivnega”.
Do iberske države je bil kritičen tudi ameriški predsednik Donald Trump, ki je ob tem že napovedal, da ZDA “za NATO” svojih izdatkov ne bodo več zviševale, saj po njegovih besedah na nekaterih področjih že sedaj nosijo 100 % stroškov. Trump poleg Putina velja za glavnega tvorca večjega vlaganja evropskih držav v obrambo, nekateri komentatorji pa ga zato vidijo kot “grožnjo Evropi”.
NATO z vse več partnerji
Poleg 32 voditeljev držav članic zavezništva se bo vrha udeležilo tudi več kot deset voditeljev partnerskih držav, od katerih so v trenutnih razmerah najpomembnejše “Indo-pacifiške štiri” (IP-4), in sicer Japonska, Avstralija, Nova Zelandija in Južna Koreja.
Njihova prisotnost kaže potrebo po prestrukturiranju zavezništva, saj ZDA zaradi spreminjajoče se varnostne paradigme opuščajo fokus na evro-atlantsko sfero in se usmerjajo na zaščito interesov z zavezniki v azijsko-pacifiški regiji.
Vojna v Ukrajini, širjenje kitajskega vpliva, napovedana ruska grožnja, nemiri na Bližnjem Vzhodu ter odpiranje novih kriznih žarišč so dodobra iztrošila zavezništvo, in pokazale so se razpoke, ki kličejo po reformah. NATO je realno v največji krizi doslej, nekatere države jo stopnjujejo s svojo neodgovornostjo. Ob tem je potrebno odgovoriti na dve osnovni vprašanji:
Naročniška vsebina
Sicer ni prav verjetno, da bi zavezištvo kar tako razpadlo, vendar bi ga zanemarjanje in opuščanje dolžnosti lahko še bolj ošibila in omejila funkcionalnost. Ta trend se kljub navidezno pravim zaobljubam nadaljuje že desetletja. Bo tokrat kaj drugače?
Komentirajo lahko naročniki