Pogreb stoletja v Novem mestu: Aleš Šutar, mučenec očetovske ljubezni

Danes popoldne se je Novo mesto poslovilo od Aleša Šutarja, 48-letnega očeta, moža in prijatelja, ki je bil v soboto brutalno ubit s strani mladega Roma. Pogreb, ki ga je dan prej Bojan Požar napovedal  kot “pogreb stoletja”, je pritegnil ogromno množico. Na stotine prijateljev, kolegov, sorodnikov in someščanov, ki so se zbrali v tihem spominu in globokem sočutju.

Smrt Aleša je pretresla skupnost, sprožila val jeze, a hkrati okrepila občutek tovarištva in solidarnosti. Za seboj je pustil ženo Tino, sina in hčer Tiso ter Majo, brata Janija ter nešteto ljudi, ki so cenili njegovo toplino, umirjenost in predanost.

Ob 15. uri, z večminutno zamudo zaradi tolikšnega števila ljudi, ki so se želeli s krpoljenjem posloviti od Aleša, se je pogrebna slovesnost začela v prenapolnjeni mrliški vežici pred pokopališčem na novomeškem Srebrniču. Zvenela je pesem Sonce že zahaja, ki je napolnila prostor z melanholično nežnostjo. Duhovnik je uvodoma izrazil globoko pretresenost nad Aleševo smrtjo, blagoslovil zbrano množico in izrekel tolažbo najbližjim.

Sledilo je berilo iz drugega pisma apostola Pavla Timoteju, kjer je odmevalo opozorilo: “Ušesa bodo nekateri obrnili proč od resnice … verjeti bodo začeli v bajke.” Nato je zapel psalam Gospod je moja rešitev, ki je prinašal upanje v bolečini. Evangelij po Janezu je poudaril Jezusove besede: “Ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil … dajte življenje za svojega bližnjega”,  besede, ki so odmevale kot odraz Aleševega življenja.

Stalni diakon Matic Vidic je prevzel besedo in najprej izrekel sožalje Maju, Tisi, Tini, Janiju ter vsem ostalim. Povedal je, kako so v soboto zbrani molili za Aleševo preživetje, a je usoda odločila drugače. Občudoval ga je kot toplega, odprtega, prijaznega, vedno umirjenega in skuliranega človeka. “Vsi smo lahko Aleš,” je dejal, “in naj bo to opozorilo, a hkrati vodilo.” Aleš je umrl, ko je ščitil svojega sina, po diakonovih besedah je postal  mučenec Novega Mesta, kažipot vsem očetom, nekdo, ki vedno hodi po poti drugega. Izjemna udeležba na pogrebu je po njegovem pokazala, da smo vsi Aleš. Zaključil je z močnim klicem: “BODIMO ACO!”

V poslanici, ki jo je prebral duhovnik, je dolenjski škof Andrej Saje izrazil pretresenost in žalost nad širjenjem nasilja po Dolenjski, a pozval k nenasilju, pogumu in sočutju. Med zbranimi so bili opazni poslanka NSi Vida Čadonič Špelič, predsednik SDS Janez Janša ter župan Novega Mesta Gregor Macedoni, a nihče ni izkoristil priložnosti za politično agitacijo ,  prevladovala je pieteta.

Prvak SDS in opozicije Janez Janša. Foto:Strogo zaupno/slika zaslona

Poslanka NSi Vida Čadonič Špelič. Foto: Strogo zaupno/slika zaslona

Po slovesnosti se je množica odpravila za vozilom z žaro ob molitvi Zdrave Marije in melanholični angleški glasbi. Na čelu kolone so korakali najbližji. Na grobu je sledil blagoslov, molitev Oče naš z upanjem v večno življenje in pretresljiva Halleluja iz zvočnikov. Še bolj ganljiv je bil govor Aleševega prijatelja, ki je komaj zadrževal solze. Opisal ga je kot brata, sodelavca, s katerim sta prebrodila marsikaj, kot tistega, ki je znal pomirjati. Omenil je njegovo globoko povezanost z ženo, otroki in bratom. “Hvala ti za vse, prijatelj,” je zaključil. Sledila je trobentačeva glasba, ki je odnesla tišino v večnost.

Aleš Šutar ni odšel sam,  odšel je kot simbol ljubezni, ki presega smrt. Novo Mesto ga bo ohranilo v srcu kot očeta, ki je dal vse za svoje.