Po preobratu v zadevi Stožice: oblast kot najboljša zavarovalna polica proti kazenskemu pregonu?

Bila je pozna jesen leta 2007, ko je takrat 54-letni Zoran Janković – kmalu po svoji prvi izvolitvi na funkcijo župana Ljubljane – novinarjem razlagal, da si želi mirne starosti. Da bi po upokojitvi sprejemal goste v recepciji lastnega hotela.

In bila je pozna jesen leta 2021, ko je takrat 54-letni Robert Golob – medtem ko je krčevito branil svoj stol predsednika uprave Gen-I – novinarjem razlagal, da ne dela več za denar: “Jaz sem preskrbljen, ne rabim službe, tukaj sem zato, ker uresničujem s kolegi poslanstvo v korist te države”.

18 let kasneje je Janković še naprej v svoji županski pisarni. In čeprav se javno ugiba, da naj bi bil skriti lastnik vsaj enega ljubljanskega hotela, se zdi pri 72-ih še daleč od svoje romantične vizije osivelega hotelirja.

4 leta kasneje je Golob, ki ne rabi službe in ne dela več za denar, predsednik vlade, ki je sebi in Janezu Janši prisegel, da ne bo odstopil. Še več, s svojim svetovalnim, kapitalskim in medijskim zaledjem pri 58-ih pravkar brusi nože za agresivno kampanjo proti Vladimirju Prebiliču, če se ga bo ta res odločil izzvati za primat na levi sredini.

Tako Janković kot Golob bi, glede na svoj ekonomski status, gotovo lahko živela mirnejše življenje izven slovenske politike. Pa bi ga res? Ali pa jima ravno oblast služi kot najboljša zavarovalna polica proti kazenskemu pregonu? Kot garancija, da starosti ne bi preživela v neke druge vrste hotelu s precej tršimi posteljami in skupnimi sanitarijami.

Oba imata za kaj trepetati. V 18-ih letih Jankovićeve vladavine nad glavnim mestom, se je celo med številnimi njegovimi podporniki prijela krilatica: “Saj res vzame zase, a pri tem tudi veliko naredi za mesto.” Medtem ko se pri Golobu tudi po treh letih ne moremo znebiti občutka, da s pozicije moči prikriva neprijetno resnico o spornih poslih po Balkanu in neprijavljenem denarju na tujih računih iz neke druge kariere.

Dodatno neprijetne občutke vzbuja prisotnost predsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića na skoraj vseh pomembnejši dogodkih, kjer se pojavi Janković, tudi na nedavni občinski proslavi, kjer je Janković delil častna meščanstva in voščil rojstni dan Tini Gaber. Pri Golobu pa, da je ob očitkih nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar, kako ji je naročal konkretne kadrovske menjave v policiji, odgovoril, da je šlo za “pogovor med dvema politikoma”.

Razveljavitev oprostilne sodbe v zadevi Stožice, kjer so se med dokazili za črpanje astronomskih bančnih kreditov in evropskih sredstev med drugim znašle tudi pogodbe za najem prostorov na kubični meter (z zrakom vred), je presenetljiv preobrat. Ljubljanskemu županu grozi 7 let in 10 mesecev zapora. Poti sta dve.

Lahko, da se bo razpletlo v skladu s tistim, kar je hrvaškemu voditelju Aleksandru Stankoviću na vprašanje, če se kdaj boji, da bi ga zaprli, leta 2014 odgovoril Zoran Janković: “Pa niti slučajno, jaz sem bil vsa ta leta, da tako rečem, na tem področju izvršne oblasti največji nasprotnik politike Janeza Janše.”

Ali pa bo razplet dogodkov morda potrdil tezo, ki jo je nedavno izrekel bivši predsednik republike Borut Pahor: “Tudi centri moči niso več tako močni kot so bili. Tudi zaradi širjenja portfelja vpliva in moči se je ta centralnost počasi upehala.”

Med obema tezama je na sončni strani Alp minilo debelo desetletje. Končna sodba v zadevi Stožice bo zato tudi nekakšna družbeno-politična sodba temu desetletju.