“Nič ni resnično, vse je dovoljeno” – svet v primežu nezaupanja in moči: od Gaze do Generalne skupščine

24. 9. 2025, 15:15

2 minuti branja
Deli

Svetovna javnost je ujeta v vrtincu dvoma in relativizma, kjer so podobe trpečih otrok v Gazi, ki čakajo na hrano in vodo, deležne ne le sočutja, ampak tudi obtožb o manipulaciji. Kot opozarja Dejan Steinbuch, desetletje bombardiranja družbenih omrežij z zabrisanimi mejami med resnico in lažjo uresničuje maksimo “Nič ni resnično, vse je dovoljeno.” Ljudje ne verjamejo več lastnim očem, temveč interpretacijam medijev, politikov in vplivnežev, kar vodi v apatijo pri iskanju resnice. Posledica? Stopnjevanje vojn in trpljenja, od Ukrajine do Bližnjega vzhoda.

Avtor kritično obravnava idejo multipolarnega sveta, ki naj bi nadomestil bipolarno delitev iz časov hladne vojne. A zamenjava ZDA in Sovjetske zveze s Kitajsko in Indijo ne spreminja igre moči – velesile, zlasti ZDA in Rusija, še naprej krojijo globalne odnose po svojih interesih. Multilateralizem, ki ga zagovarjajo tudi slovenski politiki, kot sta predsednica Nataša Pirc Musar in zunanja ministrica Tanja Fajon, ostaja brez jasnih argumentov o svojih prednostih. Ali je multilateralizem zgolj tiha delitev vpliva, kjer ZDA prepustijo Ukrajino Rusiji, Rusija pa Bližnji vzhod ZDA? Medtem Kitajska in Indija molče sledita lastnim ciljem, vključno z možnostjo kitajskega “prevzema” Tajvana.

Na zasedanju Generalne skupščine ZN je ameriški predsednik Donald Trump v neposrednem slogu promoviral svojo politično agendo, zavračajoč globalistične teme, kot so podnebne spremembe in zeleni prehod, ter kritiziral delovanje ZN. Njegov nastop pred polno dvorano je jasno nakazal smer ameriške zunanje politike. Nasprotno je govor slovenske predsednice pred napol prazno dvorano poudarjal multilateralizem, neuvrščenost in obsodbo genocida, kar odraža novo agendo slovenske zunanje politike. A njen govor ni požel širšega odmeva, kar odraža omejen vpliv manjših držav, kot je Slovenija, na globalni ravni.

Ironija je, da je bila dvorana prav tako prazna ob nastopu francoskega predsednika Emmanuela Macrona, kar kaže na upad vpliva nekdanjih evropskih velesil. Slovenija, kot periferija Evrope, to realnost dobro pozna. Avtor zaključuje z nasvetom, naj si bralci ogledajo Trumpov govor, da bi bolje razumeli prihodnje poteze Bele hiše, saj slovenska zunanja politika tega očitno ne zmore v zadostni meri.

Komentirajo lahko naročniki