“Znanstveniki: število Zemljanov bi se moralo prepoloviti.” Tako ali podobno so zadnje dni poročali številni mediji o novi raziskavi, objavljeni v znanstveni reviji Sustainable Development. Naslov daje vtis, da je stroka prišla do enotnega zaključka: če želimo rešiti planet, nas mora biti polovico manj.
Toda ko pogledamo izvirno raziskavo, postane jasno, da je zgodba precej bolj zapletena. Ne gre za novo znanstveno soglasje, temveč za eno raziskavo, ki ponuja svojo vizijo trajnostne prihodnosti. Ta je legitimna in recenzirana, vendar v znanstveni skupnosti nikakor ni edina.
Raziskovalci so analizirali desetletja podatkov o emisijah toplogrednih plinov, porabi energije, vode, mineralov, plastike in drugih okoljskih kazalnikih. Na podlagi teh trendov ocenjujejo, da bi bilo dolgoročno za planet ugodneje, če bi se svetovno prebivalstvo do leta 2200 postopoma zmanjšalo na približno štiri milijarde ljudi.
Številka zveni radikalno, vendar avtorji ne zagovarjajo prisilnega zmanjševanja rodnosti. Nasprotno – večkrat poudarijo, da govorijo izključno o prostovoljnem načrtovanju družine, večji dostopnosti kontracepcije, izobraževanju deklet in žensk ter poznejšem starševstvu. Po njihovem mnenju bi takšne spremembe sčasoma naravno zmanjšale število prebivalcev.
Pomembno pa je razumeti še nekaj. Raziskava ne dokazuje, da je štiri milijarde ljudi “pravilno” število za Zemljo. Gre za oceno, ki temelji na predpostavkah avtorjev o tem, kakšna raven porabe in obremenjevanja okolja je dolgoročno vzdržna. Drugačne predpostavke lahko pripeljejo tudi do drugačnih zaključkov.
Ali se s tem strinja večina znanstvenikov?
Kratek odgovor je: ne.
Združeni narodi v svoji zadnji demografski projekciji napovedujejo, da bo svetovno prebivalstvo vrh doseglo okoli sredine 80. let tega stoletja pri približno 10,3 milijarde ljudi, nato pa bo začelo počasi upadati. Takšen razvoj pričakujejo brez kakršnega koli ciljno usmerjenega zmanjševanja svetovne populacije.
Podobno zadržani so tudi strokovnjaki za podnebne spremembe. Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) priznava, da rast prebivalstva povečuje pritisk na okolje, vendar poudarja, da so za rast emisij še pomembnejši gospodarska rast, način proizvodnje energije, tehnologija in življenjski slog. Po njihovih analizah je bila v zadnjem desetletju rast dohodka na prebivalca približno dvakrat pomembnejši dejavnik rasti emisij kot rast števila ljudi.
Z drugimi besedami: število ljudi je del enačbe, ni pa edini ali celo glavni dejavnik.
O tem med znanstveniki poteka razprava
Pravzaprav je eden od avtorjev nove študije podobno tezo zagovarjal že leta 2022, ko je s soavtorjema v reviji Biological Conservation objavil članek, v katerem so trdili, da je prenaseljenost eden glavnih razlogov za izgubo biotske raznovrstnosti.
Toda v isti reviji je kmalu sledil odgovor druge skupine raziskovalcev. Ti so opozorili, da manjše število ljudi samo po sebi še ne pomeni bolje ohranjene narave. Po njihovem mnenju so pogosto pomembnejši način upravljanja prostora, kmetijske prakse, poraba in politične odločitve.
To lepo pokaže, da ne gre za vprašanje, pri katerem bi v znanstveni skupnosti obstajalo soglasje.
Kritiki študije: število ljudi ni problem
Kritiki študije opozarjajo, da glavni problem ni zgolj število ljudi, temveč predvsem njihov način življenja in poraba virov. Najbogatejših deset odstotkov svetovnega prebivalstva namreč povzroči bistveno več emisij kot polovica najrevnejših Zemljanov, zato bi lahko imel svet z več prebivalci, a skromnejšo porabo, manjši okoljski odtis kot manj številčen svet z današnjim življenjskim slogom najbogatejših držav.
Ob tem poudarjajo, da se demografski prehod že odvija, saj rodnost hitro pada v večini sveta. Opozarjajo tudi na gospodarske posledice dolgotrajno nizke rodnosti, kot so staranje prebivalstva, pomanjkanje delovne sile in vse večji pritisk na pokojninske sisteme, ter na zgodovinsko občutljivost razprav o zmanjševanju prebivalstva zaradi izkušenj s prisilnimi sterilizacijami, kitajsko politiko enega otroka in evgeničnimi praksami.
Stara razprava v novi preobleki: katastrofične napovedi se niso uresničile
Razmišljanje, da je ljudi na svetu preveč, ni novo.
Že konec 18. stoletja je britanski ekonomist Thomas Malthus svaril, da bo prebivalstvo raslo hitreje od pridelave hrane. Njegove napovedi je pozneje v veliki meri prehitel tehnološki razvoj.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je ameriški biolog Paul Ehrlich v uspešnici The Population Bomb napovedoval množično lakoto in družbeni zlom zaradi prenaseljenosti. Tudi številne njegove najbolj konkretne napovedi se niso uresničile, razprava o vplivu rasti prebivalstva na okolje pa je ostala del okoljskega gibanja vse do danes.
V zadnjih letih se je preselila tudi v popkulturo. Princ Harry je dejal, da bo imel največ dva otroka zaradi skrbi za planet, pevka Miley Cyrus pa je napovedala, da otrok ne želi, dokler ne bo prepričana, da jih čaka primerna prihodnost. Takšne izjave ne dokazujejo obstoja kakršnega koli organiziranega gibanja, kažejo pa, da je vprašanje rodnosti postalo tudi del širše kulturne razprave.
Medtem ima Evropa drugačne skrbi
Razprava o zmanjševanju svetovnega prebivalstva je še posebej zanimiva z evropskega vidika. Medtem ko raziskovalci opozarjajo na okoljske posledice velikega števila ljudi, se številne evropske države spopadajo z ravno nasprotnim problemom – prenizko rodnostjo in hitrim staranjem prebivalstva.
Tudi Slovenija že dolgo ne dosega rodnosti, ki bi omogočala naravno obnavljanje prebivalstva. Številne države zato danes razmišljajo predvsem o tem, kako spodbuditi rojstva in ohraniti delovno sposobno prebivalstvo, ne pa kako zmanjšati njegovo število.
Nova raziskava zato odpira pomembno vprašanje, ne ponuja pa dokončnega odgovora. Okoljski pritisk na planet je dejstvo, odprta pa ostaja razprava, ali ga bomo dolgoročno reševali predvsem z manj ljudmi, z drugačnim načinom življenja, tehnološkim napredkom ali – kot meni velik del stroke – s kombinacijo vseh teh pristopov. Prav zato je nekoliko zavajajoče, kadar medijski naslovi eno raziskavo predstavijo, kot da je znanost dokončno odločila, koliko ljudi bi smelo živeti na Zemlji.
En odgovor na “Mar znanstveniki res trdijo, da bi število Zemljanov morali prepoloviti, da ohranimo planet?”
Vsak človek, ki pride na svet potrebuje streho nad glavo in določeno količino hrane , to je energije. Poleg tega še določeno količino vode za nujno potrebno higieno. Ta svet je s svojimi km2 , količino zraka, količino vode omejen planet. Voda, ki jo imamo je stara cca.4 milijarde let in od takrat dalje nismo dobili niti litra več. Nima od kod priti. Plodne zemlje je omejena količina. Izumili smo pridelavo pod tuneli s hidroponiko, a ta hrana je v primerjavi s pravo hrano prazna. Zato jo moramo pojesti več ali primanjkljaj nadomeščati s produkcijo tako imenovanih prehranskih dopolnil.
Ker je svet omejen , ni neskončen, se moramo omejiti tudi sami. To storimo ali prostovoljno ali pod pritiskom. Po navadi se sami ne znamo omejiti. Bomo počakali, da nas bodo razmere prisilile. Vse vlade vseh držav govorijo o gospodarski rasti. S tem, ko izkazujejo uspešno, veliko rast, se hvalijo in pričakujejo ponovno izvolitev. To je svojevrstna korupcija vsake vlade. Proda se za gospodarsko rast. Morali bi se pa pričeti omejevati, da bi kaj prihranili za naslednje generacije naših otrok in vnukov itd. Ker, to kar je porabljeno, ni privarčevano. Stoletne hoste, ki jih na način goloseka izkorišča IKEA v Romuniji se bo regeneriralo v 100 letih, če se sploh kdaj bo. Najverjetneje bo erozija prej opravila svoje. A njih to nič ne briga. Oni potrebujejo material za svoje iverke iz katerih izdelujejo pohištvo za enkratno uporabo. Ne za 100 let. Temu rečemo gospodarska rast. Isto je z vsemi ostalimi resursi. Enkrat jih bo zmanjkalo. In takrat bo vsako filozofiranje popolnoma odveč.
Komentirajo lahko naročniki