Migracijska razprava v Evropi je v zadnjih dneh dobila nov zagon. Po Severni Irski so včeraj protestirali še v Italiji. Jasno je, da je politika odprtih meja prinesla številne izzive, ki jih marsikje po Evropi ne morejo več gledati križem rok. To pa s seboj na žalost prinaša tudi nasilje, kot smo ga videli v Belfastu ter fašistične pozdrave na protestu v Rimu.
Začelo se je na Severnem Irskem, kjer je bil povod za proteste napad z nožem v Belfastu. Za poskus umora je bil obtožen sudanski prosilec za azil Hadi Alodid, potem ko je bil v napadu huje ranjen moški, ki je med drugim izgubil oko. Posnetki napada so se hitro razširili po družbenih omrežjih in sprožili val ogorčenja. Del javnosti je organiziral proteste, ki pa so se ponekod sprevrgli v nasilne izgrede, napade na objekte, povezane z migranti, požige in spopade s policijo. Belfast je tako postal opozorilo, kako hitro se lahko posamezen kazenski primer spremeni v kolektivno stigmatizacijo celotne skupnosti.
Le nekaj dni pozneje se je podobna napetost preselila v Italijo. V Rimu so potekali množični shodi, ki so na ulice privabili več deset tisoč ljudi. Povod je bila državljanska pobuda »Remigracija in rekonkvista«, ki je zbrala potrebnih 50.000 podpisov za obravnavo v parlamentu. Pobuda predvideva obsežne ukrepe za zmanjšanje priseljevanja in vračanje migrantov, izraz »remigracija« pa je v zadnjih letih iz skrajno desnih političnih krogov vse bolj prodrl v širšo evropsko politično razpravo.
Na eni strani so se zbrali zagovorniki strožjih migracijskih politik, na drugi sindikati, levičarske skupine in podporniki pravic migrantov, ki so opozarjali na nevarnost ksenofobije in diskriminacije. Čeprav večjih izgredov ni bilo in je policija v prestolnici razporedila več tisoč policistov, je dogajanje zaznamovala simbolika, ki je marsikoga spomnila na temnejša poglavja evropske zgodovine. Del protestnikov je uporabljal fašistične pozdrave in vzklikal »Duce«, s čimer je vprašanje migracij zdrsnilo v nevaren simbolni prostor evropske preteklosti. Slišali so se tudi vzkliki proti muslimanom.
BREAKING:
Thousands of Italians have taken to streets of Rome today to demand REMIGRATION
— Visegrád 24 (@visegrad24) June 13, 2026
Migracijska razprava je za italijansko premierko Giorgio Meloni tudi politično občutljiva. Čeprav njeni koalicijski partnerji iz Lige podpirajo razpravo o remigraciji, je sama previdnejša. Njena vlada je namreč zaradi pomanjkanja delovne sile v zadnjih letih celo povečala kvote za zakonite priseljence iz držav zunaj EU. Kritiki pobude medtem opozarjajo, da bi lahko nekateri predlagani ukrepi v zakonskem predlogu kršili italijansko ustavo in evropsko zakonodajo.
🇮🇹 Thousands marched through Rome today demanding remigration.
Follow: @europa pic.twitter.com/GJXokelnpg
— Europa.com (@europa) June 13, 2026
Vse to se dogaja ravno v času, ko Evropska unija uvaja novi pakt o migracijah in azilu, s katerim želi poenotiti postopke, pospešiti obravnavo prošenj in bolje uskladiti odzive držav članic na nezakonite migracije. Toda pakt prihaja pozno in v, kot kažejo zadnji dogodki, politično že močno razgreto okolje.
Komentar k temu je skoraj neizogiben: en ekstrem pogosto rodi drugega. Politika odprtih meja in odprtih rok, ob kateri so evropske elite predolgo podcenjevale ali celo zanikale negativne posledice nezakonitih migracij, je pripeljala do tega, da številni ljudje po Evropi tega preprosto ne morejo več mirno gledati. Ne zato, ker bi bila vsaka skrb glede migracij sama po sebi rasistična, temveč zato, ker se je pri delu prebivalstva utrdil občutek, da institucije niso več sposobne zaščititi reda, varnosti in socialnega ravnotežja.
Zato ni naključje, da
Naročniška vsebina
Evropa je zato v resnem precepu. Po eni strani potrebuje migracije, ker se stara, ker ji primanjkuje delovne sile in ker številni sektorji brez priseljencev ne morejo več normalno delovati. Po drugi strani pa morajo biti migracije urejene tako, da ustvarjajo dodano vrednost, ne pa novih socialnih problemov, getoizacije, kriminala in občutka krivice pri domačem prebivalstvu.
Prav to je tisto, kar ljudi najbolj moti: ne migracije kot take, temveč vtis, da sistem že od začetka ne zna razlikovati med tistimi, ki prihajajo delat, se vključiti in spoštovati pravila, ter tistimi, ki sistem zlorabljajo.
3 odzivi na “Ljudem prekipelo zaradi posledic ilegalnih migracij: Od nasilja v Belfastu do vzklikov »Duce« v Rimu”
Gospod Kavčič, v zadnjem odstavku ste povedali bistvo. EU mora vendar razlikovati med ZAKONITIMI migranti, ki iščejo v EU delo, ter tistimi NEZAKONITIMI, ki iščejo le dobro življenje, ker vedo, da tu dobijo brezplačni polni penzion in še žepnino.
Ta politika, ki jo je zagovarjala EU in predvsem Levičarji po vsej Evropi, je bila za nas nerazumljiva???
V Evropi moramo vendar skrbeti za MIR in napredek svojih državljanov. Ko rabimo tujo delovno silo, je prav, da jo sprejmemo, vendar mora prišlek spoznati našo kulturo in navade. Če to spoštuje se bi integriral. Ča pa prišlek hoče Evropi vsili svojo kulturo (spomnimo se, koli ljudi so islamisti pobili v Parizu in koliko cerkva je vilo tam požganih) ni čudno, če se staroselci teh ljudi bojijo,
Fašistični pozdrav v Rimu je neprimeren, tako, kot tudi v Ljubljani ni primerno, da se ZZB kiti z rdečo zvezdo in ima na ramenih včasih celo Jugoslovanske puške.
Fašisti so prišli na ozemlje Slovenije in hoteli tu uveljaviti svoje poglede. Prav tako se godi po Zahodni Evropi, ko se tujerodni migranti – na Božičnih sejmih zaletijo s tovornim vozilom v domače prebivalce, jih tako poškodujejo, ali celo ubijejo.
NEKONTROLIRANE migracije so NEVARNE za Evropejce. Zato bi morala države EU urediti ZAKONODAJO o integraciji, oziroma, da nestrpneže pošljejo nazaj v izvorno državo, če pri nas ne spoštujejo naših zakonov!!!
Tu ni preproste rešitve. Zakonite migracije imajo v bistvu prav takšne – če ne še hujše – posledice kot nezakonite. Vedno več je ljudi iz drugih kulturnih okolij, etničnih skupin in verskih tradicij. Kako to spremeniti? Mislim, da morda tega ni več mogoče ustaviti.
Med idealom človekovih pravic, izjemno nizko rodnostjo, zmedo in depresijo zaradi razkroja skupnih vrednot ter posledično ranljivostjo celotne Evrope, katere kri vohajo tudi v Afriki in Aziji, se zdi, da ni nobenega res učinkovitega instrumenta, ki bi ohranil Evropo takšno, kot jo poznamo. Še najmanj je to nasilje – saj vemo, kaj poraja: novo nasilje, destrukcijo in še globlje razkole.
Do sprememb v sestavi prebivalstva bo prej ali slej verjetno prišlo. Tako kot so se neandertalci nekoč znašli pred agresivnejšim in prilagodljivejšim homo sapiensom – in jih piskanje na piščal ni moglo rešiti – se bodo tudi evropske družbe spreminjale, morda bolj temeljito, kot si danes predstavljamo.Strah nas je, in to je popolnoma človeško.
En sam ilegalen migrant je za državo problematičen; dokazuje, da država svoje suverenosti ne uresničuje in ne brani svojih meja. Vse delovne migracije morajo biti legalne!
Prav dobro razumem bes naših sosedov, Italijanov. Sam sem sicer kot turist doživel dve neprijetni izkušnji. V hribovitih Abrucih, v mestu Amatrice, ki ga je katastrofalni potres pred leti skoraj v celoti porušil, so bili med delavci, ki so ga obnavljali, skoraj sami Italijani in še nekaj delavcev z Balkana. Migranti, ki jih tudi tam ni manjkalo, pa so postavali v senci. Isto se je ponovilo čez nekaj dni v Forliju in Faenzi, kjer so blato po katastrofalnih poplavah čistili izključno domačini, migranti pa so masovno posedali s telefoni v rokah na kamnitih stopniščih pred katedralo. Obe sceni sta me močno prizadeli. Zato pozdravljam Melonijevo tršo politiko do ilegalnih migracij. Negativne trende bo vsaj zaustavila. Drugače pa je v Franciji in Veliki Britaniji, kjer so stvari oblastem popolnoma ušle iz rok.
Komentirajo lahko naročniki