Kučan pri Marcelu: Sredina ne obstaja, Prebiliču košarica, Golob pa je »še kar v redu«

10. 6. 2025, 1:19

8 minut branja
Deli

Milan Kučan po smrti Janeza Kocijančiča in Janeza Zemljariča velja še za zadnjega resnično vplivnega političnega akterja stare generacije in tudi njegovo pojavljanje v medijih je običajno dobro premišljeno. V ponedeljek je nastopil v oddaji Marcel pri Marcelu Štefančiču na javni televiziji.

Poleg vprašanja, ali gre v Gazi za genocid – o čemer v ločenem prispevku – je zanimivo pogledati Kučanovo analizo notranje politike in signale, ki jih daje volivcem in akterjem. Analiziramo jih v nadaljevanju.

Prebilič, ostani v Bruslju

Eno ključnih sporočil, ki ga je močno poudaril kar dvakrat v različnih delih oddaje je: Prebilič, ne razbijaj levice, ostani lepo v Bruslju. Slednje sicer pove z nekoliko drugačnimi besedami. Na vprašanje voditelja, ali bi lahko Janez Janša po uspešnem referendumu zbral 50 odstotkov glasov za vladanje, Kučan oceni, da bi se pri trenutni razdrobljenosti levice to lahko zgodilo.

»In kar me še posebej skrbi, drobi se še naprej. Razmišljanje, da se bo to nekako povezalo in da se bo iz teh povezanih delčkov naredil en velik kup, jaz mislim, da je to iluzija.

Konceptualnih razlik ni tako zelo veliko. Vidim osebne ambicije. Kadar se osebne ambicije podrejajo nekemu skupnemu cilju, to je odgovornost za državo in za upravljanje z njo, potem tu vidim, da je neka napaka, in da je temu težko reči levica.«

Iz pogovora je jasno, da osebne ambicije, če ste slučajno pomislili, ne letijo na Roberta Goloba, pač pa na Vladimirja Prebiliča, ki za Kučana torej celo ni pravi levičar. Slednje gre lahko razumeti kot odvračanje Prebiliča, kar naj bi mu tudi direktno povedal, ko sta se srečala, da se poda v volilno tekmo, če pa bi to vseeno storil, Kučan svari leve volivce, da naj ga ne volijo in ga tako izrinja proti desnim volivcem, kar bi v primeru, da se bo Prebilič aktiviral, lahko prineslo potrebne glasove za večino leve koalicije.

Hkrati sicer idejo, da Prebilič ni prava levica, zanika kasneje, ko oceni, da »če bi šlo za ponujanje konceptov, ponujanje različnih pogledov na prihodnost Slovenije, ki bi razpirali prostor levice, bi to razumel. Sam vidim predvsem osebne ambicije.« Prebiliča opozarja tudi na težavo iskanja koalicijskih partnerjev in vladanja in še enkrat poudari: »Novi obrazi v teh razmerah ne bodo rešili stvari. Predvsem sem pa prepričan, da je tega drobljenja preveč in da je težko potem iz teh drobcev, zgraditi dovolj trdno telo, ki bo sposobno prevzeti odgovornost, za upravljanje z državo.«

Zdi se, da Kučana skrbi, da bi prišlo do scenarija iz leta 2018, ko bi dobili neko šibko koalicijo Marjana Šarca, ki bi po dveh letih vrgla puško v koruzo in omogočila vzpon na oblast Janši, pred katerim znova posvari s klasičnimi »bavbav« floskulami iz časa covida, češ da smo takrat gledali robokope, nasilje, fašistično preganjanje zbiranja, napad na STA, Televizijo Slovenija, ipd.

Kar ni levo, so nove klice fašizma

Še več, Kučan celo nakaže, da je Slovenija otok sredi samih fašističnih oz. skrajno-desničarskih vlad, za katere se sprašuje, kaj je privedlo do njihovega vzpona in doda, da »bolj skrajne desnice od tega pač ni«. Pozor, govorimo o vladi HDZ na Hrvaškem, vladi avstrijske ljudske stranke v Avstriji, pa tudi vlada nekdaj radikalnejše Georgie Meloni je danes, kljub morda bolj vprašljivim koreninam, vse prej kot radikalna, kar priznavajo tudi v Italiji živeči Slovenci.

Čeprav sicer ves čas, ko govori o desnici, straši pred Janšo, pa Kučan oceni, da zgolj samo-da-ni-janša retorika ne bo več dovolj. Treba je povedati, kaj želi levica s to državo narediti. Ob tem je nekoliko presenetljivo, da v odnosu do Goloba obrne ploščo. Če je bilo do sedaj znano, da je bil do Goloba v veliki meri kritičen in je večkrat, najbolj očitno pa na predsedniških volitvah, podpiral Golobu nasprotne kandidate, je retorika do Goloba zdaj mirnejša.

Še vedno pravi, da je kritičen do vlade, a da je ta vlada naredila tudi veliko dobrega. Česa konkretnega, sicer ne navede, opozori pa predvsem na komunikacijo, ki je po nepotrebnem napovedovala reforme, češ, da ni treba v tej državi vsega spreminjati. Za Goloba tako pravi: »Včasih se obnaša kot slon v trgovini s porcelanom. Je odličen komunikator. Zna tudi ljudi navdušiti, zna stvari tudi povedati. Včasih pozabi, da je za tem, kar je bilo govorjeno, potrebno to tudi uresničiti.« In doda, da ni za vse kriv sam, pač pa okrivi tudi krog njegovih svetovalcev, ki da ga »utesnjuje«.

Imate samo dve opciji: levico in desnico, drugega ni

Kučan nakaže tudi nujnost po polarizaciji za volilni uspeh, saj poda tezo, da je sredina prazna množica oz. da vanjo ne verjame. »Delitev na levo, desno, levo sredino, desno sredino in sredino, jaz tega preprosto ne razumem. V Sloveniji in tudi v drugih parlamentarnih demokracijah je levica in je desnica.« Ko je govora o desnici, tega sicer ne izreče neposredno, ampak posredno, pa gre za klice novodobnega fašizma.

Podobno tudi dvomi, da je Logar samostojen igralec: »Od človeka, ki je bil dolgo časa formalno drugi človek v neki stranki, ki je sprejemala stvari, ki ne gredo v koncept demokratičnega življenja in demokratične politike, da bi rekel, mea culpa, bil sem takrat tam, obžalujem, da sem takrat bil tam in pokrival tisto. Tega jaz ne slišim, In dokler tega ne slišim, dvomim, da je sposoben zdaj graditi drugače.« Ironično je prav Kučan bil prvi človek stranke, ki je dejansko vladala v nedemokratičnem sistemu in do sedaj nismo slišali, da bi se posebej posipal s pepelom za nedemokratičnih 45 let vladanja pod patronatom Zveze komunistov, zdaj pa demokratičnim politikom bere levite o demokraciji. Je pa vseeno zanimiva njegova teza, da je v stranki, kjer 32 let vlada isti predsednik, resno vprašanje notranje demokracije oz. kako to, da ni nekih različnih konceptov in njihovih nosilcev.

Ne se mi upirat, razmišljam vse bolj totalitarno

Kučan okrca tudi Boruta Pahorja, češ, da je govorjenje o stricih iz ozadja le izgovor za nesposobno vladanje in potoži, da si nekateri politiki prav zaradi takšnega govorjenja ne upajo na pogovore k njemu in podobnim stricem. Dvomi tudi, da bi SD, Prebilič, NSi in Demokrati lahko vzpostavili alternativno tretjo pot: »Dvomim, da bi se to zgodilo, vprašanje, s čim bi ta blok nastopal, moral bi biti kritičen na levo in desno. Kritičen na podlagi česa? Kar naprej se poskuša ustvariti sredino. Sredina je prazna množica.« Tudi tukaj zgolj opazka, brez konkretnejše razlage, verjame pa Matjažu Hanu, da SD ne bo šla v koalicijo z Janšo, četudi naj bi se takšne govorice širile iz Svobode, je tukaj konkretnejši Kučan.

In še ena zanimivost. Kučan kritizira kritike gradualizma, ki je omogočil, da si je tranzicijska levica prisvojila dobršen del državnega premoženja v tranziciji in meni, da je bilo vračanje nacionaliziranega premoženja v naravi napaka. Tukaj pa se kažejo resnejše ambicije pa bolj totalitarnem postopanju v Slovenskem prostoru.

Komentar: Peter Merše
Skratka, pred Janšo naj jih rešita Golob in totalna polarizacija

Naročniška vsebina