Ko KPK zadene premierja, postane problem institucija – ne korupcija

Objava končnega poročila Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) v zadevi Golob–Bobnar je tik pred volitvami sprožila silovit politični potres. Kritiki opozarjajo na premišljen »damage control« vladajoče koalicije, premier Robert Golob pa se namesto s prevzemanjem odgovornosti odziva z relativizacijo, diskreditacijo neodvisnih institucij in preizkušeno taktiko »antijanšizma«.

Novinarka Barbara Pance v svojem zapisu izpostavlja nenavadne okoliščine objave novice o kršitvi integritete premierja. Novica ni prišla neposredno s KPK, temveč preko vladi naklonjenih portalov, in to le nekaj ur po »povezovalnem kosilu«, na katerem je Golob gostil predsednike levosredinskih strank.

Analiza dogajanja nakazuje na politično strategijo:

• Utišana alternativa: Kosilo je služilo kot orodje za utrditev vezi; po objavi obremenilnega poročila so potencialni koalicijski partnerji ostali »previdno tihi«.
• Zastonj kosil ni: Namesto jasne obsodbe korupcijskih tveganj so se satelitske stranke zatekle k izgovorom, s čimer so po mnenju avtorice žrtvovale lastno kredibilnost za prihodnje privilegije.

Premier Golob se na ugotovitve KPK odziva s taktiko minimalizacije. Trdi, da poročilo sloni zgolj na dveh SMS-sporočilih, in napoveduje tožbo na Upravnem sodišču. Vendar besedilo opozarja, da ta sporočila niso nepomemben detajl, temveč vrh ledene gore pritiskov na vrh policije.

Pričevanja Tatjane Bobnar in Boštjana Lindava razkrivajo, da je premier pričakoval kadrovske čistke, ki bi bile nezakonite. Ko KPK ugotovi kršitev integritete, premier zdaj trdi, da si »integritete ni predstavljal tako« – kar je po mnenju avtorice nevarna relativizacija pravne države.

Posebej zaskrbljujoči so odzivi Golobovih najožjih sodelavcev. Damir Črnčec je KPK odkrito obtožil vmešavanja v predvolilni boj, kar predstavlja nevaren precedens diskreditacije neodvisnih državnih organov.

Vzorec je jasen:

• Ko KPK preiskuje politične nasprotnike, je »sveta avtoriteta«.
• Ko KPK ugotovi nepravilnosti pri »naših«, postane »pristranska farsa«.

V zadnjem poskusu političnega preživetja se premier zateka k populizmu in sejanju strahu. Odstop zavrača z utemeljitvijo, da bi to »odprlo vrata desnici«. S tem odgovornost za lastna dejanja prelaga na pleča volivcev, medtem ko obljubljena meritokracija in visoki etični standardi ostajajo zgolj mrtva črka na papirju. Epilog zgodbe o pritiskih na policijo pa je zgovoren: ljudje, ki so se uprli nezakonitim zahtevam, so bili odstranjeni ali upokojeni.