Ko Donald Trump citira Srečka Kosovela: ¨Lepa, o lepa bo smrt Evrope!¨

Zavezništvo med Evropo in ZDA je znova – ali pa morda vse bolj na preizkušnji. Ob nepredvidljivih potezah Trumpa, ki mnogokrat spominja na bleferskega salonskega kvartopirca, vzbuja vtis, da prijateljstvo dveh stebrov Zahoda visi na nitki.

V tej luči je Evropo šokirala nova ameriška nacionalna varnostna strategija, glede na vsebino katere je odnos ZDA do Evrope daleč od enakovrednega partnerstva. Pojavljata se strah in panika, sploh ob dejstvu, da so Američani nedavno napovedali in bojda že pričeli izvajati umik dela svojih sil s stare celine.

Zgodba ima več dimenzij, pogoj za vse ostale pa je civilizacijska, ki je v omenjenem dokumentu najbolj izstopala, zato jo poglejmo najprej.

Grenka resnica, ki je Evropa noče videti

Vse bolj postaja očitno, da Američani Evrope ne razumejo. Ni jim jasna naša dinamika, ki je zanje pogosto prezapletena, ne poznajo zgodovine in na stvari zato povečini gledajo površno, pri čemer navadno zgrešijo. Tucker Carlson se je predal že kar osladnemu putinizmu, medtem ko Rob Dreher žolčno trdi, da je Orbanova Madžarska tisto, kar je bila Zahodna Evropa pred tridesetimi leti. Prvi malikuje krvoločnega totalitarca, drugi hvali njegovega slugo, ki je s Kristusom na ustih postal Judež lastnemu narodu.

Američani Evrope ne razumejo. Ni jim jasna naša dinamika, ki je zanje pogosto prezapletena, ne poznajo zgodovine in na stvari zato povečini gledajo površno, pri čemer navadno zgrešijo.

Za razliko od tovrstnih vplivnežev pa so Američani v resnem dokumentu diagnozo Evrope zadeli “v nulo”: Evropa je civilizacija v izbrisu. Nazadnje nas je le ujela preroškost Kosovela: ¨Lepa, o lepa bo smrt Evrope!¨ Melodramatično vizijo danes potrjuje statistika predvsem priseljevanja, rodnosti, kriminala in socialnih transferjev: Evropa ni več, ali pa ne bo več dolgo evropska, niti demografsko, niti vrednotno. Prišleki prinašajo obogatitev z idejami, ki so evropskim nasprotne, in zahtevajo svoje. Reklo, da če uvažaš tretji svet, postaneš tretji svet, se je v marsikateri državi ali regiji izkazalo za resnično. Velika večina prišlekov je nekompatibilna z evropsko civilizacijo. To je dejstvo, ki ga z zavračanjem integracije potrjujejo sami. Bolj kot prišleki Evropi se je Evropa prilagodila njim.

V evropsko tkivo se zažirajo protizahodne ideologije. Evropejstvo, zahodnjaštvo, če hočete, se jim po nauku levega liberalizma udinja. Tako gradi svoj propad. V študentskih časih je dr. Igor Lukšič na nekem predavanju dejal, da je demokracija vladavina manjšine. Tedaj mu nihče ni verjel.

Američani imajo prav: prej kot v dvajsetih letih lahko Evropa postane nerazpoznavna. Iskreno, če bi pred dvajsetimi leti videl današnjo Evropo, je prav tako ne bi prepoznal. In absolutno nič ne kaže, da se bo kaj spremenilo. Ker levim je to všeč, desnim pa premalo mar.

V evropsko tkivo se zažirajo protizahodne ideologije. Evropejstvo, zahodnjaštvo, če hočete, se jim po nauku levega liberalizma udinja. Tako gradi svoj propad.

Več EU je manj Evrope

Takšna družbena klima je v začaranem krogu hkrati vzrok in posledica ideološkega delovanja institucij (posebno EU), glede katerega onkraj luže med drugim opažajo, da spodkopava politično svobodo in suverenost, krati svobodo govora, zatira narodno identiteto ter uvaja migrantsko politiko, ki preoblikuje celino. Bi lahko rekli, da karkoli od tega ne drži? Ob gospodarskem zatonu Evrope (ki je v veliki meri prav tako ideološko motiviran) se v ZDA sprašujejo, če bodo evropske države v prihodnosti še zmožne biti kredibilen partner. Vprašanje je popolnoma na mestu: ob naštetih trendih je Evropa sama sebi največja nevarnost, in kot taka vsebuje ne le potencialne, pač pa že dejanske destabilizacijske faktorje lastne varnosti in posledično čezatlantskega zavezništva.

Ob tem pridemo do zaključka, da je trenutna smer evropskega institucionalizma ne glede na format zgrešena na večih nivojih. V resnici potrebujemo več Evrope in več enotnosti, vendar je potrebno najprej opredeliti, kaj to pomeni. Z uvajanjem neevropskih elementov nam EU prinaša manj namesto več Evrope, kar pomeni večje tveganje nestabilnosti.

Glede enotnosti pa sta vizija in smer komunikacije popolnoma zgrešena: evropske institucije iz centra tako rekoč ukazujejo državam, kako naj se v EU obnašajo navznoter, medtem pa ima vsaka država, trenutno najbolj očitno Madžarska, preveč manevrskega prostora glede bilateralnih dogovorov navzven. EU tako na mednarodnem parketu ne more nastopati kot enotna sila.

Potrebujemo torej premik od trenutne ¨federacije¨ v smeri prilagojene ¨konfederacije¨; torej, navzven poenotenje na najmanjšem skupnem imenovalcu, navznoter pa več svobode za države. Tako bi bili močnejši in srečnejši.

Pozabljani in užaljeni

A možnosti za spremembe tako rekoč ni. Če priredimo Kosovela: ¨Sonce zahaja in v njem se opaja tisočkrat mrtvi evropski uradnik!¨ Brez stika z realnostjo, se razume. In ravno to je poosebil predsednik Evropskega sveta Antonio Costa, ki je v odgovor na ameriško ogledalo natrosil nekaj skorajda otroško užaljenih diplomatskih floskul, zdi se, da v upanju, da se le ne bi nič spremenilo.

Na primer, da moramo graditi Evropo, ki se zaveda, da so se zavezništva od časov po drugi svetovni vojni spremenila. To bi moralo po 35 letih vsem biti jasno, in ta tempo bi morali držati, a očitno ni tako. Ali, da ne sprejema ameriške ¨grožnje z vmešavanjem¨ v evropsko politiko, kar je zapisal zelo nereflektivno, češ, tudi, če si Evropejci žagamo vejo, vas ne bomo poslušali. Ugotovil je tudi, da ZDA ne spoštujejo več ureditve, utemeljene na pravilih. Ne le ZDA, nihče več je ne spoštuje. Gre predvsem za fizično moč, za katero Evropa potencial sicer ima, a ga v svoji nerodnosti ne zna izkoristiti.

To je nova realnost. Pravzaprav ni več tako nova, le Evropa je še ni zaznala. V tej tekmi zaostaja, zato se voditeljem stare celine ob njihovih predlogih glede končanja oziroma nadaljevanja vojne v Ukrajini bolj ali manj na glas smejijo vsi. Nihče jih ne posluša. Namesto, da bi prestrukturirali sistem v nekaj delujočega in dovolj nevarnega oziroma mamljivega, da bi ruskega medveda v karkoli prepričali, so njihova modrovanja sama sebi namen.

So nas Američani odpisali?

Če se od tu premaknemo k realnemu zagotavljanju varnosti, je Trumpova administracija potrdila, kar vemo že dolgo: ameriški fokus se je prestavil na Tihi ocean, in Evropa se bo morala vsaj deloma postaviti na svoje noge. To je bilo jasno že pred leti, in to ne pomeni, da je zavezništvo ogroženo, pač pa, da se morata biti oba dela sposobna odzivati na realne grožnje. ZDA so jasno zapisale, da je za njih to Kitajska, nas pa so Rusi zelo jasno opozorili, da so to oni. Američani nam očitajo, da nas Rusija glede na kapacitete oziroma potencial sploh ne bi smela skrbeti. Na nek način to drži, vendar vojske premika politika, ta pa je najšibkejša točka evropskega ustroja.

Bistveno, na kar opozarjajo Američani je, naj najprej v red spravimo sebe. Države, katerim usodo krojijo aktivisti in kriminalci, ne morejo biti stabilne, ne same zase in ne kot kredibilen partner. Ne bomo se kar tako razšli, prehude bojazni so odveč. Je pa omenjeni dokument v prvi vrsti budnica za razmislek o sebi, pa tudi temelj za nove dogovore in morebitno nadgradnjo sodelovanja.

A za to bosta obe strani morali preseči svoj trmasti, pogosto užaljeni ego. Američani so vrgli žogico, zdaj je na vrsti Evropa. A videti je, da je že zamudila priložnost, da bi bila boljša.