Večina postsocialističnih držav se že tri desetletja sooča z enako težavo: nizko rodnostjo. Od Poljske do Slovenije je tranzicija v tržno gospodarstvo prinesla gospodarsko rast, a hkrati razpad stare socialne mreže, poznejše oblikovanje družin in nov življenjski slog, ki je otroke postavil v ozadje. Rezultat je rodnost, ki se že dolgo giblje precej pod ravnijo, potrebno za ohranjanje prebivalstva.
A obstajajo izjeme in ena najbolj presenetljivih je Kazahstan.
Ta srednjeazijska država je v devetdesetih letih doživela pravi demografski kolaps. Rodnost je leta 1989 znašala skoraj tri otroke na žensko, le desetletje pozneje pa je padla na komaj 1,8. Kriza je bila podobna kot drugod: propad industrije, brezposelnost, inflacija, množično izseljevanje ruskega prebivalstva in drugih evropskih manjšin, hkrati pa razpad mreže vrtcev in socialnih ugodnosti, ki so bile značilne za sovjetske čase. Zdelo se je, da je Kazahstan stopil na isto pot kot večina Evrope, v začarani krog nizke rodnosti.
Toda zgodilo se je nasprotno. Po letu 2000 se je rodnost znova začela dvigovati in do leta 2018 je dosegla raven treh otrok na žensko, številko, ki jo danes v Evropi skorajda ne srečamo več. Razlogov za ta obrat je več. Najprej gospodarska rast, ki je sledila dvigu cen nafte in tujemu kapitalu. Ko se je raven dohodkov povečala, so ljudje znova začeli verjeti, da si lahko privoščijo večje družine. Hkrati je država obnovila del socialnih politik, med drugim so ponovno začeli odpirati vrtce, uvedena so bila nadomestila in podaljšani porodniški dopusti, kar je zmanjšalo tveganja za starše.
Fertility boom in Kazakhstan should receive more attention: Total Fertility Rate increased from 1.9 to 3.3 over two decades. This seems to be an example of a reversed fertility transition, with rising progressions to higher-order births and little fertility postponement,… pic.twitter.com/PiJzvSdxWS
— Csaba G. Tóth (@TothGCsaba) August 22, 2025
A morda še pomembnejši so bili kulturni in demografski premiki. Po osamosvojitvi so se v državo vračali etnični Kazahi iz tujine, hkrati pa se je povečala religioznost in obnova tradicionalnih vrednot. Velika družina je postala simbol ponosa in identitete. Čeprav rodnost med etničnimi Rusi v državi ostaja nižja, so Kazahi postali večina in s svojim vzorcem poskrbeli za rast celotnih kazalcev.
Trije otroci? Nič nenavadnega.
Tu se skriva tudi ključna razlika s Slovenijo in nekdanjo Jugoslavijo. Medtem ko je tam prevladal tako imenovani »drugi demografski prehod«, ki otroke postavlja v okvir individualnih odločitev in pogosto pomeni zgolj enega ali dva otroka, je v Kazahstanu ostal močan družbeni vzorec, da je normalno imeti tri ali več otrok. Gospodarsko okrevanje je torej padlo na plodna tla družbenih norm, ki so bile naklonjene večjim družinam.
Seveda tudi Kazahstan danes ni imun na trende sodobnega sveta. V zadnjih letih se rodnost znova nekoliko zmanjšuje, saj urbanizacija, višji stroški vzgoje in daljša pot izobraževanja vplivajo na odločitve mladih parov. Kljub temu pa država ostaja ena redkih postsocialističnih družb, kjer se rodnost giblje blizu ravni, ki zagotavlja naravno obnavljanje prebivalstva.
Primer Kazahstana dokazuje, da demografski procesi niso enosmerna cesta. Kar se v zahodni in srednji Evropi zdi nepovratno, nizka rodnost in staranje prebivalstva, se lahko v drugačnem kulturnem in gospodarskem kontekstu obrne. V tem smislu Kazahstan ponuja zanimiv pogled onkraj evropskih okvirov: tam, kjer gospodarska rast sovpade z vrednoto velike družine, se tudi po hudi krizi rodnost lahko znova postavi na noge.
Komentirajo lahko naročniki