Že dober teden je od dogodka, ki je tako vznemiril desni komentariat, da se strasti še do danes niso pomirile. Še vedno se razvnemajo spletne razprave, polne zgražanj, obtoževanj in celo žalitev, pišejo se kolumne … kot da je dogodek obvisel v zraku in ostal brez pravega epiloga.
Že po naslovu ste najbrž uganili, da gre za reakcije na obisk sveže poročenega premierskega para pri frančiškanih na Brezjah. Predsednik vlade Robert Golob in žena Tina Gaber Golob sta se v Marijinem svetišču oglasila zaradi odprtja vitrine za otroke z rakom in njihove družine, nameščene na steni kapele Marije Pomagaj. Udeležila sta se svete maše, vitrini pa namenila plišastega kužka Zlatka, ki ga je Gabrovi blagoslovil papež Leon XIV.. Igrača pripada hudo bolni deklici Enji, na željo katere sta to baje storila.
Patri so ju sprejeli, padla je fotografija, kar je sledilo, pa najbrž že veste. Pa vendar na kratko povzemimo: z desne so se na frančiškane in cerkev vsuli očitki, češ da brezsramno kolaborirajo z Golobom pri politični samopromociji in zlorabi bolnih otrok. Padale so celo zmerljivke o “rdečih fašističnih patrih” ter pozivi vernikom, naj jim ne darujejo več svojega denarja.
Obtožbe so še podžgali odzivi iz cerkvenih vrst. Pater dr. Robert Bahčič, ki je daroval mašo, pri kateri je prisostvoval premier z ženo, je dejal, da je cerkev vedno prostor odprt za vse ljudi. »Tisti, ki obsojajo kateregakoli človeka, pa s tem največ povedo o sebi,« je dodal. Tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Gabriel Kavčič pa je podobno izpostavil, da mora biti v svetišču dobrodošel vsak, ter dodal, da zaupa v povprečnega Slovenca in Slovenko, da znata ločevati pšenico od plevela. »In upam, da ne bomo prišli tako daleč, da bom moral kot duhovnik paziti na to, s kom v javnosti smem govoriti in s kom ne.«
Bi Goloboma morali pokazati vrata?
Ne delam si utvar, da bi na to temo lahko naredil piko na i na način, ki bi pomiril strasti in zaprl javni diskurz. Pa vendar se mi zdi pomembno izpostaviti vidik, ki je sicer v tako široki razpravi ostal spregledan – morda zato, ker je ta precej bolj čustvena kot razumska.
Namreč, kaj točno bi patri frančiškani po mnenju kritikov morali storiti, ko sta na vrata bazilike potrkala predsednik slovenske vlade in njegova žena? Jih zaloputniti pred nosom, nemara celo z bičem odgnati iz svetišča? Nimam se za teološko močnega, a upam si trditi, da je razlaga evangelija v tej smeri zmotna.
Drugo vprašanje pa je, ali bi njuna zavrnitev morala biti na osebnem ali političnem nivoju – torej zavrniti Roberta in Tino kot osebi ali kot predsednika vlade in njegovo spremljevalko?
Kot politolog se naj najprej lotim politične ravni. Z izrabljeno parolo o ločitvi Cerkve in države, ki je sicer zgodovinsko gledano pridobitev krščanske civilizacije, si v tem primeru ne moremo kaj dosti pomagati. Če pa v Sveto pismo pogledamo konkretneje, hitro ugotovimo, da dilema odnosa vernikov do (poganskih) oblasti obstaja že od nekdaj, oziroma vsaj 2 tisoč let. Ob začetkih krščanstva v času starega Rima je bila celo tako pereča, da se ji je v pismu Rimljanom posvetil sam apostol Pavel.
Dileme, s katerimi se nekateri kristjani očitno ukvarjajo tudi danes, je naslovil takole: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu.« (Rim 13, 1-2). S tem Pavel seveda ni želel povedati, da naj bodo kristjani v razmerju do oblasti ponižne ovčice, ki se ne postavljajo zase in za svojo vero, ko je ta na udaru in ogrožena. Temveč, da oblasti priznavajo politično legitimiteto in se temu ustrezno do nje tudi obnašajo.
Če nas apostol Pavel ne prepriča, se obrnimo na Kristusa samega. Njegov poziv, naj damo cesarju kar je cesarjevega in Bogu kar je Božjega, poznamo vsi. A Jezus svoj odnos do (poganske) politične oblasti izkazuje še na enem mestu, pred rimskim upraviteljem Poncijem Pilatom. Ko stoji pred njim, ponižno čakajoč obsodbo, mu Pilat pravi: »Z mano ne govoriš? Ne veš, da imam oblast, da te oprostim, in oblast, da te križam?« Jezus mu odgovori: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, ko bi ti ne bilo dano od zgoraj.«« (Jn 19, 10-11)
Tudi Jezus torej politično oblast človeka, pogana, ki presoja o njegovem življenju in smrti, priznava kot legitimno in »dano od zgoraj«. Danes vemo, da je imela svoj namen, kot, če si privoščimo vzporednico s sedanjostjo, ima svoj namen nemara tudi Golobova oblast v Sloveniji. Upal bi sicer trditi, da ta namen ni povezan s povečevanjem materialne blaginje in kakovosti življenja Slovencev. Ugibam pa, da ima kaj opraviti z demokratičnim zorenjem naroda. Še vedno namreč menim, da je v demokracijah oblast takšna, kot si jo ljudje zaslužijo; in v slovenskem primeru ne samo tisti na levici, ampak tudi tisti na desnici. Enega od teh vidikov je v komentarju z naslovom: Po maši na Brezjah – Strateško pogubni izpadi samooklicanih borcev za svobodo govora zelo dobro obdelal kolega Mirko Mayer.
Legitimnost, ki jo podari oblast, je mehanizem družbene moči
Če s(m)o torej kristjani poklicani oblasti izkazati politično legitimnost, potem so patri seveda storili edino pravilno, ko so predsednika vlade Republike Slovenije v Marijinem svetišču sprejeli z vso potrebno pozornostjo, ki gre nosilcem oblasti. Pravzaprav si Cerkev takšnih obiskov lahko želi čim več – nenazadnje se marsikdo, ki zdaj nad njim moralistično negoduje, podobno obnaša tudi, ko najvišji predstavniki države na cerkvenih slovesnostih umanjkajo: denimo ob maši za domovino ali ob breznu pobitih domobrancev. Če jih ni, so torej brezbrižni in ignorantski, če se pa slučajno kje pojavijo, pa izkoriščajo trenutek za nabiranje političnih točk.
Cerkev takšnih obiskov lahko želi čim več – nenazadnje se marsikdo, ki zdaj nad njim moralistično negoduje, podobno obnaša tudi, ko najvišji predstavniki države na cerkvenih slovesnostih umanjkajo: denimo ob maši za domovino ali ob breznu pobitih domobrancev.
Jasno sicer je, da je pri politikih nekaj resnice tako v očitku o brezbrižnosti kot v tistem o nabiranju političnih točk. A to velja tako za leve in desne politike, saj so redki med njimi pri teh stvareh res z dušo in srcem – in tudi te najdemo tako na eni kot na drugi strani političnega spektra.
Pa vendar je obisk predstavnikov politične oblasti po drugi strani tudi legitimizacija obiskovanega – v tem primeru legitimizacija Cerkve kot družbeno koristne organizacije. Če ji politična oblast namenja svojo pozornost in ji s tem daje težo, ima Cerkev toliko večjo legitimnost javno povzdigniti besedo ob etičnih in moralnih družbenih vprašanjih, ki so zanjo pomembna. Ter nenazadnje tudi ko gre za zagotavljanje pogojev za njeno družbeno koristno delovanje, od ureditve socialnega statusa duhovnikov naprej. Če pa pravice do javnega izražanja pogledov in stališč voditelji cerkve ne koristijo in se ob moralno-etičnih vprašanjih ne oglašajo, pa je javna kritika na njihov račun umestna. Kadar pa povzdignejo glas, pa so očitki o vmešavanju v »državne posle« s strani politične oblasti, neosnovani.
Če ji politična oblast namenjajo svojo pozornost in ji s tem daje težo, ima Cerkev toliko večjo legitimnost javno povzdigniti besedo ob etičnih in moralnih družbenih vprašanjih, ki so zanjo pomembna.
Koga že je prišel klicati Kristus?
Toliko o političnem vidiku, povsem na kratko pa se dotaknimo še osebnega. Če je posredi prepričanje, da naj bi patri pred zakoncema Golob zaloputnili cerkvena vrata, ker sta grešna človeka in ne živita po njenih naukih, je vprašanje sledeče: komu pa naj bodo le-ta odprta, če ne grešnikom?
Spomnimo na obedovanje Jezusa in njegovih učencev s cestninarjem (pobiralcem davkov) Levijem, nad katerim so godrnjali farizeji: »Zakaj jeste in pijete s cestninarji in grešniki?« Jezus jim je odgovoril: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel k pokori klicat pravičnih, ampak grešnike.«
Čeprav zdaj vsi, ki se oglašajo, vedo, oziroma jemljejo za samoumevno, pa nihče ne more biti povsem prepričan, da sta se Robert Golob in Tina Gaber dogodka na Brezjah udeležila iz koristoljubja. Pa četudi sta bila v cerkvi iz napačnih motivov, še zdaleč nista edina. Najbolj zagotovo pa drži, da jima obisk svete maše ni škodil; nemara jima je celo koristil.
Naj zaključim z zgodbo Antonyja de Mella, ki mi je minuli teden ob prebiranju godrnjanj nad početjem patrov frančiškanov prihajala na misel. Takole gre:
Javnega grešnika so izobčili in mu prepovedali vstop v cerkev. Potožil je svojo bolečino Bogu: »Ne pustijo me noter, gospod, ker sem grešnik.«
»Kaj se pritožuješ?« je rekel Bog. »Tudi mene ne pustijo noter.«
Patri frančiškani niso podlegli tej skušnjavi.
5 odzivov na “Razburjenje je odveč. Obisk predsednika vlade na Brezjah je priznanje oblasti, da je Katoliška cerkev družbeno koristna organizacija”
Rok Čakaš. Kot kristjan sem se že nekoliko navadil, da mi solijo pamet s citati Svetega pisma predvsem tisti, ki vere ne živijo. Ne moti obisk maše grešnikov Roberta in Tine, ker sem tudi sam grešnik. Me pa žali, kadar se v svetišču, kjer bi moral biti na prvem mestu Bog, postavi karkoli drugega. Tega niti ne očitam predsedniku vlade in njegovi spremljevalki, ker se verjetno niti ne zavedata svojih dejanj. Moti pa me, ko ljudje, ki bi morali skrbeti za svetost svetišča in ga obvarovati pred malikovanjem, ne opravijo svoje poklicanosti. Tu smo mnogi kristjani padli, v tem primeru pa frančiškani in tudi vrh Cerkve na Slovenskem, ker se ne oglasijo in ne obsodijo dejanja žaljenja Boga. Žal so mnogi glasni iz napačnih razlogov. Vendar je dejstvo, da kristjan ve, kdaj je njegova vera zlorabljena v sebične namene, kar povzroči naval negativnih čustev in če nisi takrat z nogami na tleh, te zanese v besednjaku in obsojanju. Točno to je posledica dogodka. In vaš članek je zgolj še eno ponižanje za vse, ki verujemo, saj nam solite pamet, kako kristjani ni vemo, kaj nas Jezus uči. Prva stvar vere je, da je Bog vedno na prvem mestu in v središču osebnega, družinskega in družbenega življenja, ker je on izvir le tega. Vse drugo je grešno. Srčno upam, da sami živite po Kristusovem nauku, ker se čutite usposobljenega citirati odlomke Svetega pisma, ki ustrezajo vašemu pogledu.
Cerkev ima vedno za vse odprta vrata. In to so pokazali tudi patri na Brezjah. In tako je tudi prav.
Je pa čisto možno, da je tam bil Golob, ne z namenom, da bi molil in padel na kolena pred oltarjem Meter Božje, ampak le zato, da si je pridobival politične točke pri Kristjanih.
Mislim, da je hinavsko dejanje to, da hočeš ukinjati KRŠČANSKE vrtce in šole, bi pa rad “pokradel volilne glasove” iz krščanskega “bazena”. To pa je ena velika hinavščina.
Kot je pisal Požar, je bilo najprej zmenjeno, da bo obisk strigo zasebne narave. V tem primeru ne bi bilo popolnoma nič spornega. Otroci in njihovi starši bi bili počaščeni in to bi bilo to.
Ampak, Tina Gaber je spretna vplivnica. In ji je uspelo narediti zgodbo. In vrh cerkve pravi da je to v redu. To po mojem mnenju ni podobno Jezusu – on je znal marsikaj povedati čez hinavščino. Citate iz Svetega pisma se da sestavit v poljubno zgodbo. In tale članek je nekaj takega, jaz v njem ne vidim resne logike.
Zanima.me je dober portal. In so mi zanimivi članki. Glede te zgodbe se z njihovo ekipo zelo ne strinjam. Ampak nimam problemov z različnimi mnenji. Pogled ekipe na politiko na splošno se mi zdi nekoliko naiven. Kot da ne obstaja brezobzirna moč, ki ji ni nič sveto, ji ni mar za resnico, obvlada pa in ima sredstva za brezobzirno propagando, zato da ohrani oblast?
Pa tako enostavno bi jih bilo glede Brezij usekat po prstih… Dve tri izjave, jasna pojasnila, škofje točno vejo zakaj gre.
Kot vedno, je tudi tokrat stvar večnivojska. In pri različnih ljudeh so različni nivoji različno poudarjeni.
-Jezus kliče na široko, tudi grešnike.
-Oblast je priznala Cerkev in njeno od Kristusa dano poslanstvo.
-Privatno / Javno, PR dogodek.
-Ko nekoga oblast prisili.
-Pa še bi se našlo…
Bi opozoril še na en vidik:
-ko diktatorjem zašumi v glavi in hočejo svoj Napuh pokazati tam, kjer najbolj zaboli: s skrunitvijo Svetega.
Saj se spomnite Broza z Jovanko, ki sta šarila po klavzuri v Kartuziji in tako povzročila trpljenje kartuzianom?
Pa še kakšen vladar, ki je s konjem korakal v cerkev in iz nje naredil konjski hlev, iz objekta z Božjo prisotnostjo v objekt konjskega dreka.
Verjetno bi zgodovinarji našli še veliko podobnih zgodb.
Ampak zgodovina takšnih napuhkotov ne ceni prav dosti.
Izgleda, da so vrli predstavniki naših svetišč postavili nove standarde. Glede na to, da se bližajo volitve, predlagam, da povabijo še ostale politične predstavnike na mašo k njim, vsakega posebej. In zraven naj vsakič povabijo še enega od oddelkov pediatrične klinike. Najbolje, da se zmenijo še RTV-jem za neposredni prenos.
Komentirajo lahko naročniki